Mednarodni festival sodobnega plesa Front@ je bil svečano odprt 21. avgusta v Murski Soboti v produkciji Zavoda Flota, po programski izbiri umetniškega vodje, koreografa in režiserja Matjaža Fariča, ki že 16 let skrbi, da v Mursko Soboto, to mesto Srednje Evrope, ki stoji ob tromeji (Avstrija, Madžarska. Slovenija), pridejo najboljši plesni ansambli, da ne bi slovenska plesna umetniška scena izgubila živega stika z vrhunskimi plesnimi izzivi. Daliborka Podboj piše o prvem delu festivala, ki si ga je ogledala.
Letošnji prvi dogodek 16. festivalske edicije Front@ je bil posvečen odprtju fotografske razstave Iz Kmice/Temnice Boruta Bučinela (1983), vsestranskega umetnika, fotografa, plesalca, scenografa, oblikovalca svetlobe in videasta. Uradno odprtje fotografske razstave je po programu potekalo 21. avgusta ob 19.uri v MIKK/Galerija Odprto obrobje. Razstava se prostorsko nadaljuje še v razstavnem prostoru Gledališča Park, tudi je skupni projekt MIKK-ja in Flota festivala, ki bo na ogled vse festivalske dni. Bučinelov umetniški opus je obširen, saj je poustvaril že več samostojnih celovečernih gledaliških in plesnih predstav, tudi kratkih filmov, pri svojem ustvarjanju se posveča raziskovanju svetlobe v povezavi s sceno in atmosfero prostora. Za svoj opus je prejel že več nagrad, med drugim Borštnikove nagrade: za leto 2019 in za oblikovanje svetlobe v predstavi Ljudomrznik SLG Celje, kot tudi za leto 2020, in to za oblikovanje svetlobe v uprizoritvi Glumači v produkciji Drame SNG Maribor s KGB Maribor. Za izbor fotografij na razstavi je zaslužna Nina Golob, postavil pa NED − Not enugh dead. In se je v Galeriji MIKK lahko sledilo znanim fotografijam iz plesne in gledališke produkcije, kot so ENO-ONE (zabeležen kontakt plesalke flamenka Urške Centa z glasbenim kontrabasom), Assmble Your self/Alicia Ocadis, Where is the golden egg?/Alicia Ocadis in Raύl Tamez, Chorus; kot tudi iz sveta gledališča; Ljudomrznik, Rožici, Grmače, Mati. Ko slike v njegovi osvetlitvi delujejo kot žive likovne poslikave.
V intervjuju z Zalo Dobovšek je avtor razstave dejal, da izhaja iz Ajdovščine, kjer ni bilo kakega posebnega umetniškega ali scenskega dogajanja, pač bil tako kot vsi deležen razrednega učnega programa. Ko je ob prometni nesreči za določne segmente svojega življenja izgubil spomin, je začel fotografirati. Za fotografijo se je spontano odločil, da se slučajno ne bi še kdaj kaj podobnega pripetilo in bi mu fotografije lahko pripomogle k obujanju spominov, pozneje pa se tudi napotil na tovrstno šolanje v Ljubljano. Tako se je začel njegov ustvarjalni opus najprej v KUD Pozitiv, nato pa sledilo samostojno umetniško delovanje. V pogovoru z njim sem mu omenila njegov izreden svetlobni doprinos pri obeh predstavah Alicie Ocadis in je odgovoril: “Z Alicio zelo rad sodelujem, ker ve, kaj hoče, to tudi zna obrazložiti, ko po spremljanju njenega ustvarjalnega procesa prinesem svoj predlog, ga tudi skupaj predelava in se odločiva. Zelo rad ustvarjam, ko imam proste roke in me drugi ne usmerjajo h končnemu produktu, kar je zame precej dolgočasen potek sodelovanja na sceni. Rad imam izzive, ob katerih lahko ustvarjam in predlagam. Poseben izziv je bilo postaviti svetlobno osvetlitev v predstavi Chorus z Žiganom Krajnčanom in Gašperjem Kunškom, ko sem s svetlobo neposredno sledil njihovi strukturirani improvizaciji. Bilo pa je tudi sila naporno.“
Iz galerijskih prostorov smo se istega večera napotili v Gledališče Park na ogled svetovnega dogodka, ki je pred tremi leti dvignil dvorano Sadler’s Wells/London na noge, na predstavo nove dobe koreografa Združenega kraljestva Botisa Seve Blkdog/Črnpes v izvedbi članov plesnega kolektiva Far From The Norm: Victoria Shulungu, Naïma Souhaïr, Hayleight Sellors, Jordan Douglas, Joshua Nash, Shangomola Edunjobi in Ezra Owen, na glasbo dolgoletnega sodelavca, skladatelja Torbena Larsa Sylvestija; oblikovanje luči: Tom Visser, kostumografija: Ryan Dawson; v produkciji Far From The Norm − Lee Griffiths in koprodukciji Sadler’s Wells.
Bili pa priča novemu urbanemu koreografskem trendu, ko ni več pomembna plesna zvrst ali oblika, ampak govorica človeških teles, ki so tokrat v živo odsevala realnost časa; tudi se predstavi sledilo kot filmskemu dokumentarcu bolečega sedanjika. In čeprav ima človeško telo znani pogon ter omejene zmožnosti oziroma gibalne razpone in oblike, se tokrat sledilo povsem novi telesni govorici, plesnemu jeziku, ki fascinira po svojih dimenzijah in globinah izražanja; se gnete kot plastelin pod prsti, ko gibi sekajo prostor in letijo na vse ter vsakogar, pravzaprav se sledi napeti kriminalki brez konca, tej nikoli premleti zgodbi in nikoli izpetim bolečinam sveta. Ta enkratni dogodek se je začel v temi odra, slišnih glasov, ki pritekajo iz nekih daljic. Nato se na oder iz teme počasi prebija šest enako oblečenih pojav, pokritih glav s tesno zavezanimi kapucami (stil vesoljni, vojaški, pač zaščitni). Ko pa se začne njihov pohod po odru, se ponavljajo padci in dvigi ob silovitem premetavanju, bolečem gnetenju, skratka v stopnjevanju fizičnih oprijemov, in vendar se zaznajo tudi tenkočutna telesna pulziranja. Skupina deluje kot eno kompaktno telo, še posebej nazorno, ko se v globokem počepu pretaka kot nekakšna polzeča gosenica velikanka, ki hitrostno polzi na visokih polprstih upognjenih ramen in glav; kot bi se skrivaje prebijala po nevidnih globinah možnega rova.
Vsi izhajajo iz hip-hopa, različnih zvrsti in trendov, vendar niso prepoznavni kot hiphoperji tekmovalnega urjenja ali prestižnega razkazovanja. Koreografu in umetniškemu direktorju plesnega kolektiva Far From The Norm, Botisu Sevi, je uspelo gibalni jezik in sam stil hip- hopa razčleniti na fragmente, z njimi pa na novo graditi svoj plesni sedanjik, kot bi nekdanji poulični uporniki dozoreli, odrasli in se začeli zrelo poglabljati v obstoječe življenjske, politične tokove. Ob koncu, ko plesalce zagrne tema, za trenutek nastopi globoka tišina, zatem pa glasno navdušenje. In se je o predstavi še stoje premlevalo v dvorani in preddverju Gledališča Park; saj so vsi vidno bili fascinirani nad koreografskim doživetjem, pa čeprav realnim in bolečim.
Sledil je tudi organiziran pogovor s koreografom in izvajalci, ki ga je vodila Zala Dobovšek, tokrat so bili bolj zgovorni plesalci, spregovorili pa o temah, ki so jih raziskovali in jih poglabljali; teh pa danes gotovo ne manjka, je rasizem, so begunci, vojne …
S koreografom Botisom Sevo smo se srečali že lani na festivalu Front@ ob njegovi video plesni poetiki Can̕ t Kill Us All, ko je presunljivo v objektiv zaobjel bolečo stisko nemoči v času covid karanten 2020. Botis Seva je plesni umetnik, koreograf, režiser, ki deluje v trendih sodobnega plesa, fizičnega gledališča, video in filmske raznolikost, ko svobodno raziskuje in oblikuje svojo koreografsko poetiko, zorelo in dozorelo na gibkih pouličnih atrakcijah (nekoč) uporniške mladosti. Rojen in odraščal je v Londonu, s plesom pa se srečal v najstniških letih, tudi sledil: Tony Adigun – Avant Garde Dance Company. Kmalu pa se zavedal lastnih ustvarjalnih želja in potencialov in pri 19-ih ustanovil svojo skupino Far From The Norm. Je tudi že prejemnik nagrad za koreografije; leta 2016 je osvojil prvo nagrado na mednarodnem koreografskem tekmovanju v Kopenhagnu in še v Hannovru.
Z Matjažem Faričem, umetniškim vodjem festivala, sva naslednjega dne imela še kratek pogovor, preden sem za kak dan zapustila festivalsko prizorišče, da bi ujela še odprtje mednarodnega festivala Mladi levi v Ljubljani. Zastavila pa vprašanje; če je bilo letos lažje organizirati festival kot minulo leto 2020, ko nas je nepripravljene zajela koronska ujma? “Nikakor ni bilo manj stresno, celo bolj, ko smo nenehno sledili obarvanosti covid okužb po različnih državah Evrope, tudi gostujočim umetnikom sporočali, kakšne so naše državne zahteve ob virusni epidemiji, ob tem pa trepetali, če jim bo le uspelo prestopiti meje in prispeti do nas. Najbolj pa trepetali, kako bo s plesalci iz Londona, kolektivom Far For The Norm, ko so iz VB prihajala ne ravno prijetna obvestila o novi virusni covid delta varianti. Že pred tremi leti sem imel z njimi kontakt, in ko je bilo že skoraj vse dorečeno, pa je lanski covid prekrižal račune. Letos so pred začetkom festivala Front@ gostovali v Amsterdamu in smo z njimi priredili začetek festivala na 21. avgust, kajti po današnji predstavi imajo že nov uprizoritveni termin, mi pa en dan odmora, ko 23. 8. Fronta nadaljuje svoj umetniški festivalski program.“
Zanimalo me je tudi, kakšno je bilo vodilo letošnje programske izbire? “Program je vsebinsko zaokrožen z deli, ki presegajo meje običajne produkcije, tako po izbrani tematiki, stilu uprizoritve kot po kakovosti izvedbe. Razmišljali smo tudi, kako povečati dostopnost do predstav v tem poletnem času, in se odločili za naravno okolje Mestnega parka, tudi za ploščad ob Gradu, kjer bo potekal krajši in raznolik popoldanski program; saj se v Mestnem parku vedno kaj dogaja, tudi mimohodi ljudi. Gledalcu je pomembno ponuditi raznolik ter dostopen program, da se lahko sam najde in odloči za svojo interesno točko, za program, ki mu bo sledil.” In finance, pa načrti za v prihodnje? “Finance zelo na robu, po drugi strani pa se tudi izteka eno programsko obdobje, zato je težko kaj vnaprej načrtovati, bo treba kar počakati na novi razpis. Imel sem več pripravljenih programov, kako v Slovenijo in Ljubljano pripeljati najboljšo umetniško produkcijo iz zvrsti sodobnega plesa, pa ni prišlo do realizacije, nekaj zavoljo nove covid realnosti, drugo pa glede na načrte in interesne sfere tistih, ki odločajo o programih.” Torej pustimo se presenetiti in upajmo na nova in vedra kulturna obzorja.
Festival se je po enodnevnem odmoru začel dopoldan 23. avgusta s Plesno delavnico Thea Clinkarda, z mednarodno uveljavljenim pedagogom in koreografom, ki že vrsto let deluje na plesnem področju, tudi na področju performansa in oblikovanja. Po programu njegovih delavnic je sledilo raziskovanje giba in telesne komunikacije, tako posameznika kot v medsebojnih odnosih in v povezavah s prostorom.
V sončnih dneh je program potekal na Odprtem odru Mestnega parka, tudi na zelenicah, ob slabših vremenskih pogojih pa v bližnji šolski telovadnici. Povabljeni so bili plesni ustvarjalci, ki so s svojimi miniaturami sodelovali na Mednarodnem tekmovanju letošnjega razpisa Opus 1 in so po izboru Matjaža Fariča bili povabljeni, da se predstavijo s svojimi plesnimi miniaturami na 16. Fronti, festivalu sodobnih plesnih umetnosti, ki poleg mednarodno uveljavljenih plesnih ustvarjalcev tega umetniškega področja skrbi tudi za mladi rod plesne sodobnosti.
Vsi niso prispeli. Tisti, ki pa so, so imeli popoln in zahteven plesni trening, ravno prave priprave za svoj nastop 27. 9., tudi za nastopajočo novo plesno sezono; med njimi tudi domačinka in maturantka SVŠGUGL Ana Tividar ter April Veselko, tokrat v vlogi predstavnice festivala Front@.
