Na odru Narodnega doma v Mariboru inovativna predstava
Tina Dobaj, plesalka, koreografinja in pedagoginja, je 21. novembra na odru Narodnega doma Maribor predstavila svoj novi projekt Bardo − prostori praznine v lastni produkciji, v koprodukciji z Narodnim domom, partner pa Galerija plesa.
Tako kot smo pri koreografinji Tini Dobaj že navajeni, se tudi tokrat poglablja v filozofijo Azije. Naslov Bardo oznanja dva mejnika nekega prehoda, ko enega preideš in prihajaš v drugega, vmes pa prostor praznine, prostor možnih novih priložnosti. V Tibetanski knjigi mrtvih, tudi v vzhodnih vedah, je to prehod iz enega snovnega stanja v drugo, torej ko se zapusti staro telo in se novo znajde na drugem področju, tudi ob možnem novem rojstvu. Tinina tema se je porajala ob očetovi bolezni, poglabljala pa po njegovi smrti, ko se je prostor praznine − pričakovanja širil med danim stanjem bolezni ter možno drugo transformacijo.
Stanja pričakovanj ter odločitev so v presežkih prisotna tudi v vsakodnevnem življenju, ko se na meji ob koncu enega stanja obstane in se vstopa ali usmeri v prestopno drugo stanje. Prostor praznine je lahko minimalen, ko se odločitve nenadno utrnejo, ali pa širok ob čakanju, iskanju, premlevanju … Predstavljena filozofska forma je na odru gotovo jasno berljiva. Vendar kako snov poglabljanja ali prepredene misli postaviti v materialni okvir odra in jih razgrniti kot plesno predstavo, je pa že novo poglavje, ki zahteva nove mejne prestope in se tudi sestop iz miselnih sfer na trda scenska tla povsem lahko poimenuje Bardo − praznina odra.
Tina se je inovativno lotila svojega prestopnega, filozofsko naravnanega koraka, tudi ga berljivo izrisala na odru, ko sta plesalki Tina in Evin Hadžialjevič tenkočutno barvali svoj odrski Bardo. Glasbo v živo je prispevala Damaris Potočnik, njena tonska tihota pa kar polnila medprostorske meje. Ko pa je še sama vstopila v praznino odra Bardo, potem ga je tudi lirično izpolnila s svojim spevnim vokalom, s pesmijo o življenju, njeni toni pa se mehko ter optimistično razlegali po širnem prostoru (ne le po mali dvorani), besede pesmi so plod njene domišljije in so neznanka, so nove besede nekega novega impulza, novega pričakovanja.
Na sceni so v neznanih vesoljnih meglicah vidne tri piramidaste oblike, tudi osvetljene, ko se iz dveh širijo sence dveh ujetih teles, ki skušata izprazniti prostor, tretja pa sameva v pričakovanju tretjega ‘prišleka’. Navidezno virtualno sceno je oblikovala in postavila scenografinja Nina Šulin, ko je potrpežljivo lepila trakove selotejpa, da je nastala prosojna kulisa, ki ob osvetlitvi daje videz kletke. Scena oddaja popolno iluzijo nekega mejnega stanja, ki ga plesalki Tina in Evin počasi zamenjata s praznino odra. Svoj življenjski spev pa subtilno strukturira ter izpoveduje Tina, ko njena plesna zrelost virtuozno širi občutja, ki okvirijo in gnetejo njeno lastno telo, tudi poetično zavibrirajo izven telesnih dimenzij. Svoj mladostni plesni spev zaveje tudi Evin, sta različnih plesnih generaciji, vendar ju stikoma dopolnjuje filozofska tematika. V njun plesni prostor vstopi še glasba, poetika glasbenice in pevke Damaris. Le še končna odločitev ter izbira naj priložnosti je potrebna, teh pa toliko, kot je prosojnih kroglic, ki z vseh strani obletavajo oder, celo pakirane v darilni škatli, pač tako kot to zahteva zimski december, ob ozkem prehodu med mejo starega in novega leta ali stanja. In kot Tina zapiše: “Predstava se tako dotakne zgodb, ženskih zgodb, ki jih peljemo na odru tri umetnice. Ta stanja lahko postanejo pričevanja treh posameznic, ki peljejo zgodbo, neodvisno druga od druge, a hkrati postanejo del zgodbe druge.”
Tina Dobaj je končala umetniško akademijo P.A.R.T.S. v Bruslju. Po šolanju je bila sprejeta v kultno skupino ROSAS koreografinje Ane Terese de Kearsmaaker, nato pa še angažirana v predstavi Williama Forsytha: The Vile Parody of Address. V Sloveniji deluje več kot deset let, poučevala je na SVŠGL Umetniški gimnaziji za ples v Ljubljani, tudi poučevala ter vodila profesionalne delavnice sodobnega plesa po znanih evropskih plesnih centrih in pri P.A.R.T.S.
Evin Hadžialjevič deluje kot samozaposlena v kulturi, končala pa je leta 2008 univerzitetni program plesnega gledališča LABAN v Londonu, nato še magistrirala na AGRFT, kjer je kot zunanja sodelavka angažirana na področju umetnosti giba, enako na akademiji za glasbo.
Damaris Potočnik je glasbenica, ki jo zanima širši glasbeni spekter, svoje izkušnje pa nabira z igranjem glasbe in petjem, trenutno pa korepetira za balet in sodobni ples na KGB Maribor.
Tako Tina, Evin in Damaris ustvarjajo lastne projekte na umetniški plesni oziroma glasbeni sceni. Da jim uspeva najti novo(e) priložnost(i), kaže zasedeni avditorij ob premieri Tinine plesne predstave Bardo − prostori praznine, ob koncu pospremljen tudi z glasnimi vzkliki, ki jih ni manjkalo niti na prvi ponovitvi čez dva dni. Zaželeno bi bilo, da bi s predstavo gostovale tudi v Ljubljani, ko je umetniška plesna dorečenost še kako dobrodošla na naši sodobni plesni sceni.
