Baletni večer dveh eminentnih koreografov, Edwarda Cluga in Renata Zanelle, umetniških direktorjev naših dveh baletnih hiš, SNG Maribor in Ljubljana, je bil premierno na ogled 16. novembra na odru Opere Ljubljana, ob uprizoritvi treh koreografskih del, treh slavnih glasbenikov: Bolero, Mauricea Ravela (1875-1937), v koreografiji Renata Zanelle , ki je prispeval še koreografijo na glasbo Igorja Stravinskega (1882-1971) Pomladno obredje. Edward Clug je tokrat presenetil z izbrano liriko petih Nokturnov Fredérica Chopina (1810-1849), nenavadnega naslova ki opozarja na tihoto poslušanja Ssss…
Baletni večer se je pričel z Bolerom, nato je sledil Clugov Ssss… in se zaključil z Obredjem (Sacre), kot je koreograf Renato Zanella naslovil svojo koreografijo na znano glasbo Stravinskega. Orkestru SNG Opere in balet Ljubljana je dirigiral temperamentni maestro Kevin Rhodes ob koncertnem mojstru Gregorju Travnu in pianistu Petru Miliću. Orkester se je tokrat znašel v podaljšku odra, ko je popolnoma zapolnil odrsko sceno, ob tem pa se je glasbena kulisa v močeh izvedbe prijetno širila.
Ob intervjuju v gledališki knjižici s koreografom Renatom Zanello , ki ga je vodila in zapisala Nataša Jelič, se poglablja uvid o Baletnem večeru, kot sozvočju glasbe in plesa. Zanella pa še doda: ‘Največji kreator življenja je človek’, kar je obenem tudi naslov tega intervjuja. Svojo vizijo Bolera je Zanella postavil v času umetniškega vodenja dunajskega baleta, ko se je veliki Maurice Béjart odločil ob ustanovitvi gledališča v Lozani, da svoja dela ne bo izvajal drugje. Tako Béjartov Bolero ni mogla odkupiti Dunajska državna opera, Zanelli pa je na njegovo prošnjo za odkup svetoval, da naj ustvari svoj Bolero. ‘Tako sem od svojega mentorja prejel blagoslov in spodbudo za snovanje lastnega videnja te glasbe.’ Iz intervjuja sledi, da je Zanella svojo gibalno interpretacijo snoval na osnovni Ravelove ideje o večnem glasbenem boju za prevlado med ritmom in melodijo, močjo in lepoto, ko v takem spopadu le redko zmaga lepota.
Svojo koreografsko inačico Bolera je Zanella na oder ljubljanske Opere umestil v (široko) ospredje, okviril pa v pravokotni obliki, tako da je del pravokotnika direktno usmerjen v avditorij. Je poligon kjer plesalka ´lovi ravnotežje´ na polarni osi med ritmom in melodijo, vse do končne izčrpanosti. Ravelov Bolero je v času svojega nastanka prognoziral novi čas, dobo ritma in nadvlado moči, sicer se skladba napajala s španskimi ritmi strasti in pogube, nastala je po naročilu balerine Ide Rubinstein, nekdanje solistke ruskega baleta Sergeja Djagileva ( z Ido Rubinstein je v Parizu plesala naša nadarjena balerina Ruth Vavpotič, prva slovenska koreografinja). Glavna vloga je na ljubljanski premieri bila zaupana baletni solistki Nini Noč (v alternaciji: Erica Pinzano, Katja Romšek, Barbara Potokar) ki jo je izvrstno odplesala, seveda ne kot fatalna ženska, ampak kot mladostni vrelec ki nepričakovano odkriva novo in še ne izkušeno, nove občutke, ki izčrpavajo. Ob njej je proti koncu lovilo ritme še šest plesalcev: Lukas Bareman, Filippo Jorio, Matteo Moretto, Yujin Muraishi, Solomon Osayi Osazuva k.g, Yuki Seki, (Oleksandr Koriakovskyi, Aleks Theo Šišernik), ki niso prestopili okvirjene ravnine kvadratnega poligona.
Koreografija je iz balkonskih višin odsevala sliko glasbeno plesnega ravnotežja, kjer ritem crescendo končno izniči melodično (plesno) liriko. Stežka bi Zanellov Bolero primerjala s kultnim Bolerom Mauricea Béjarta (1960), saj sta različna glasbena pristopa in dve različici koreografske predloge. Plesalka v Béjartovem Boleru deluje na okroglem vzvišenem piedestalu (odru), ko njena fatalna ženskost, kot se je v tej vlogi vtisnila znana srbska balerina Dušanka Duška Sifnios, privlači množico moške populacije, ki po njej stegujejo roke, ob tem pa nujno potrebna distanca, ko crescendo multiplicira naboje poželenja in boja. Tudi krog ponazarja obredno moč, medtem, ko kvadrat le okviri neko zatečeno stanje. In je sredi 60. preteklega stoletja bil čas vsesplošnega odpiranja, tudi čas otrok cvetja in ljubezni. Vprašanje je, kako bi se izvirni Ravelov Bolero lahko danes izpostavil na sceni, v času pogubnih ritmov, izničenih strasti, ko prevladuje praznina, morbidnost …
Zaključek Baletnega večera, triptiha treh koreografij ja pripadel ponovno Zanelli, ki je prispeval svojo koreografijo Obredje (Sacre). Že prvi kader iz omenjenih višinskih pogledov jasno predstavi, da tokrat ne gre za kako posebno obredje (zgodovinsko, versko, narodno…) ampak vsesplošno obredje ljudskih dni. Koreograf Zanella je, kot je dejal: ‘začutil, da mora na dan s svojim prepričanjem o tem, kateri obred že vso človeško zgodovino ljudje najbolj vztrajno izvajajo’. To je obred vojne, ko se žrtvuje mir, da bi se mir nato znova pridobil. Delitev vlog: Izbrana žrtvi) Ana Klašnja & Lukas Zuschlag, alternacije: Marin Ino & Filip Jurič, Nina Kramberger & Oleksandr Koriakovskyi; Učitelji: Tjaša Kmetec & Kenta Yamamoto, Erica Pinzano & Hugo Mbeng; Marin Ino & Filip Jurič; Modreci in maturanti: ansambel SNG Opera in balet Ljubljana, in Teja Sever, študentka KGBL OE Višje baletne šole.
Obredje se prične s prihodom skrivnostnih modrecev v sivih kutah, v prisotni množici pa sta takoj opazna ter zatopljena v svoj srčni duet, Ana Klašnja in Lukas Zuschlag, vse dokler se ne oznani njeno žrtvovanje. Maturantje so tisti, ki se vneto urijo in pripravljajo na pohod, na odru pa v presežkih prevladuje plesna dinamika. Skupine se vrstijo v mimohodih zahtevnih gibkih kreacijah, in je kar neverjetno, kako se je vse gladko izteklo, ko je vsak našel svoj pravšnji trenutek v tem urejenem mravljišču, da ni bilo kakega ponesrečenega trčenja. Ana Klašnja je svojo bolečo vlogo osamitve dobro odigrala, njene čutne faze pa so zavibrirale celo do balkona. Njen partner Zuschlag je v trenutku usodne izločitve, bil še sam odklonilen do nje (kar se splošno dogaja), nato ji je stopil v podporo in bil njen edini tolažnik, množica pa se je naslajala…
Tokrat niso bile toliko na udaru osebnostne stiske, saj gre za dorečen čin, ki se mu masa (´ovac´) avtomatično podreja; ali je to bil obredni čin vojnega pohoda, ali oznanjanje le – tega, niti ni bilo pomembno, ko ljudje v znak lastne zaščite postanejo sostorilci uničenja drugih, tokrat ljubezni mladega para. V ospredje je predvsem silila evforija mase, ko je po dejanju žrtvovanja, končno lahko sprostila svoje napetosti. Za tako prostorsko razvejano koreografijo je tudi širina odra predstavljala pomemben faktor izvedbe. Sledilo se je futurističnemu tempu 21. stoletja, ki ga je odsevala koreografija, in jo je Zanella postavil pred tridesetimi leti, dvorana pa ga je nadgradila v presežkih navdušenja. Koreograf Renato Zanella je kreiral tudi sceno in kostume, v Boleru je prevladovala črno rdeča barva kostumov, v simbol bojevitosti in strasti, skladnost oblačila glavne junakinje pa je poudarila njeno prefinjenost in eleganco. V Obredju je sledil kostumski sodobnosti obdani z modnim akcentom črne barve, ki pa, kot pravijo daje slutnjo na spremembe, za koreografovo asistentko se izkazala Alessandra Pasquali in za oblikovalca svetlobe Andrej Hajdinjak.
Umetniški direktor ljubljanskega baleta Renato Zanella je že ob svojem prihodu v ljubljanski baletni ansambel želel sodelovati s koreografom Edwardom Clugom. Spomnimo se, da sta oba baletna ansambla, Maribor in Ljubljana, združeno sodelovala leta 2006 v Clugovi koreografiji Arhitektura tišine, pod glasbeno taktirko Uroša Lajovica. Za novo sodelovanje je izbor padel na Clugovo koreografijo Ssss…ki jo je ustvaril za Stuttgartski balet 2012.
Koreografija Ssss… je stekla po odmoru v zatemnjeni sceni, ko se prične svetloba počasi svitati, se ugleda pianista Petra Milića, ki s hrbtom obrnjenim priti gledišču prične svoje virtuozno koncertiranje petih Chopinovih nokturnov. Ob klavirju je postavljeno nešteto klavirskih stolov v vzporednih vrstah, nekaj njih posedajo poslušalci ali spremljevalci koncerta, ki se v določenih zaporedjih neposredno uglašujejo z glasbo. Torej je na odru zasnovan manjši oder koncertne intime ob plesalcih – možnih gledalcih, ki kmalu neposredno združujejo virtuozno izvedbo pianista, kot bi tiho sledili glasbi, obenem pa jo intimno dojemali in jo virtuozno interpretirali v medsebojnih vidnih in nevidnih mimohodih in kontaktih dvojic.
Plešejo plesalke: Emillie Tassinari, Marin Ino, Anastasia Matvienko( Nina Noč, Ana Klašnja, Lara Flegar), in plesalci: Denis Matvienko, Kenta Yamamoto Filip Jurič (Lukas Zuschlag, Lukas Breman, Matteo Moretto). Kostumi so sodobno ukrojeni, primerni za svobodo telesnega gibanja; za sceno in kostumografijo stoji Thomas Mike, oblikovanje svetlobe Primož Premzl, in zdaj že redna asistentka koreografa Tijuana Križman Hudernik. Koreograf Edward Clug je plesalke tokrat postavil na baletne špice, saj se baletna klasika združuje s Chopinovo liriko, vendar njih vzgibi, premiki in geste pa nizajo koreografov vokabular nevrotike ter brzic časa v kontrast, ali novodobno skladje z glasbeno romantiko, in v kombinaciji sodobnih baletnih solucij. Denis Matvienko se izpostavi še v sodobnem solu, ko izpovedno zavibrira svojo intimo v čustvenem skladju s Chopinom, ko ima Kenta Yamamoto solistične izhode, ki jih fluidno pretaka z glasbeno komponento, vendar v tihoti lastne intime.
Glasbena romantika Fredérica Chopina je bil dobrodošel vmesni romantični odmik od Ravelovega španskega upora in glasbene revolucije Igorja Stravinskega. Vse tri koreografije: Bolero, Ssss… in Obredje aktualno povezujejo medčloveške odnose med posamezniki, med spoloma, kot tudi v raznolikosti oblik in v družbi nasploh. Baletni večer Edwarda Cluga in Renata Zanelle je bil ob koncu z navdušenjem nagrajen, ko se je obredje ploskanja in vzklikov tolikokrat repetiralo, da se je zastor kar naenkrat spustil in se je začela dvorana prazniti.
