Kolumnistka Ana Mesec razmišlja o pozitivni in negativni samopodobi, o nepopolnostih, ki nas delajo človeške in žive!
Zelo dolgo se nisem mogla pripraviti do tega, da bi po tekmovanju sproščeno pogledala svoje plesne posnetke. Vedno se mi je vse zdelo katastrofalno, videla sem samo napake in na posnetkih si nikoli nisem bila všeč. Ampak moji starši so še naprej pridno snemali, če so bili na tekmi prisotni, in potem doma vedno posnetke kazali babici in dedku. Jaz pa sem se po navadi pritoževala in se medtem zamotila s čim drugim. Prav tako se spomnim, da mi je bil zmeraj izziv, ko smo na treningu dobili nalogo, da na list papirja napišemo vsaj tri svoje kvalitete v plesu in tri stvari, ki jih še moramo izboljšati. Prav zmeraj sem brez težav napisala dolg spisek stvari, v katerih moram še napredovati in ki se mi zdijo na meni še ne dovolj dobre. Pri iskanju svojih kvalitet pa sem vedno imela kar nekaj težav.
Zakaj je bila moja samopodoba pravzaprav tako nizka? Zakaj se mi je bilo vedno težko pohvaliti in izraziti, da sem v nečem pač dobra, da imam kakšno dobro sposobnost? Kje sem se naučila, da nikoli nič ni dovolj dobro? Ja, od nekdaj sem bila perfekcionist, tako v plesu kot v šoli, in to me še danes tepe po glavi. Sprejeti dejstvo, da so napake v življenju dovoljene, mi še zdaj ne diši preveč. Včeraj sem slučajno spet pogledala posnetek enega od treningov in prav presenetilo me je, da me je sprva v telesu spet malo zategnilo in mi postalo vroče. V trenutku so se mišice spomnile koreografije in točno sem se spomnila, kaj mi na tistem treningu takrat ni bilo všeč in s čim sva imela s plesalcem težave. A ko sem posnetek gledala naprej, sem zdaj sama sebe videla popolnoma drugače, pravzaprav sem si v nekem trenutku v mislih rekla, da to pa sploh ni tako slabo. Opazila sem veliko plesnih kvalitet, ki jih prej nikoli nisem, ker sem imela fokus vedno na stvareh, ki jih je še treba izboljšati.
Ker sem zdaj časovno malo bolj odmaknjena od tega treninga na posnetku, mi je bilo vse skupaj seveda lažje pogledati bolj objektivno in brez močne čustvene vpletenosti. Začutila sem, kako pomembno je, da se kot plesalec nenehno vračaš k stvarem, ki ti gredo dobro, jih aktivno ozavestiš in delaš tudi na teh. Zdi se mi, da naše naravne kvalitete in talente, ki nas delajo unikatne in avtentične, prevečkrat jemljemo kot samoumevne in jih ne razvijamo naprej. Tako s časom nanje popolnoma pozabimo, ko se izgubimo v ogromnem labirintu stvari, ki v našem plesu ‘še niso dovolj dobre’. Skrb za svojo samopodobo in samozavest prav tako zahteva trening in nič nam ne pomaga, če se vsak dan samo grajamo. Kot sem napisala v prejšnjem članku, misli, ki se nam podijo po glavi med plesom, še kako vplivajo na naše fizično gibanje. Če torej med plesom razmišljamo samo o stvareh, ki nam ne gredo dobro in jih še nismo popolnoma usvojili, bodo prav te stvari opazili tudi sodniki in gledalci. Če se osredotočimo na stvari, ki nam gredo dobro, bodo gledalci opazili te. Zato se mi zdi še posebej v dnevih pred tekmo dobro obrniti fokus na naše kvalitete.
Včasih lepoto najdemo v nepopolnostih, ki nas delajo človeške in žive. Včasih se iz ‘napake’ rodi nov plesni korak ali razvije nov plesni stil. Seveda skoraj vsak plesalec stremi k popolnosti, pa hkrati nas ravno to lahko hitro začne zavirati pri razvoju. Spominjati se svojih že osvojenih kvalitet se mi zdi pomembna sestavina plesnega treninga, ki jo velikokrat izvzame tudi marsikateri plesni trener. Pogosto so tudi trenerji preblizu in preveč čustveno vpleteni v plesalce, da bi lahko objektivno gledali na njihov napredek, in opazijo samo pomanjkljivosti in zmote. Zato je velikokrat koristno, če naš ples pogleda nek nevpleten opazovalec, ki nas lahko spomni na naše pozitivne lastnosti, na katere mi sami kot tudi naši bližnji trenerji pogosto pozabimo.
