V začetku maja sem dobila priložnost sodelovati pri plesni predstavi gimnazijske prijateljice Ane Meljo z naslovom Shapeshifters. Ana je predstavo zasnovala kot del svoje magistrske naloge pri študiju kostumografije na AGRFT, zato je bil poudarek v predstavi seveda na kostumih.
Vsaka od nas je v solo točki predstavljala metamorforzo iz človeške podobe v določeno žival in sama sem se preobrazila v kačo. Vse skupaj nam je krasno uspelo, a v tem zapisu se ne bom spuščala v podrobnosti predstave. Želim se predvsem poglobiti v svoj osebni notranji proces, ki me je spremljal v tednih pred premiero.
Iskreno povedano, sem že nekaj časa kar precej odmaknjena od plesnega sveta, zato je bilo povabilo, da se pridružim plesni predstavi, nadvse mikavno in vznemirljivo. Že od nekdaj sem želela plesno ustvarjati na odru gledališča, ker pa sem večino svoje plesne kariere preživela na tekmovanjih v športnih dvoranah, za gledališče ni ostalo kaj dosti časa. Zato sem povabilo sprejela. Rekla sem si: “Ah, saj bo enostavno – plesati znam, nastopati znam, to bo zame mala malica.” Nisem pa se zavedala vseh osebnih lekcij in čustev, ki so spet priplavale na površje ob stiku s plesom in pripravo na nastop.
Oder so z mano delile še tri čudovite plesalke – Anja Möderndorfer, Lara Ekar Grlj in Tjaša Bucik, z lutnjo pa nas je spremljal grški glasbenik Thomas Meleteas. Skratka – vsi zelo profesionalni v svoji veščini. Hitro sem dobila občutek, da mogoče malo ne spadam zraven. Razlogov za to je veliko – nisem več aktivna plesalka, nisem v plesni formi, nazadnje ko sem plesala na gledališkem odru, je bilo, ko sem bila stara okoli osem let, in prav tako je bilo takrat zadnjič, ko sem na odru plesala solo in ne v paru ali skupini. Hm … mogoče pa bo to malo večji izziv, kot sem si mislila. Hkrati se mi je zdelo, da so ostale tri plesalke popolnoma sproščene, ker na odru stojijo skoraj vsak vikend in imajo za sabo že nešteto solo točk ali celo samostojnih plesnih predstav v gledališču. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko se je v meni pojavil občutek, da ne spadam zraven, ker sem bila plesalka latinskoameriških plesov, ki so kar zelo oddaljeni od plesnih stilov, iz katerih so prihajale ostale tri plesalke (balet, sodobni ples, modern itd.). Čeprav imam nekaj osnovnega baletnega znanja in sem kot zelo mlada plesalka obiskovala tudi sodobni ples, pa moja tehnika in natreniranost teh plesnih stilov nikakor ne seže do ravni in profesionalnosti ostalih treh plesalk. Ob tem sem opazila tudi, kako zelo ranjen se je počutil moj ego, ker se mi je zdelo, da tokrat nisem najboljša plesalka v skupini. V meni je očitno še vedno zasidranega veliko tekmovanja, primerjanja z drugimi in manjvrednostnega kompleksa, ki se zbudi, če mi vsi okrog ne dajejo komplimentov. Ah joj, kako smo včasih smešni!
Ob tem sem se spet srečala z več situacijami, v katerih mi je postalo jasno, da imam še vedno težave s sprejemanjem neposrednih povratnih informacij, ki jih zelo hitro v sebi prevedem v močno osebno kritiko. Ko je prišel trenutek, da svojo solo točko prvič predstavim pred ostalimi plesalkami in mentoricami, so se mi v glavi odvijale misli, kako tako in tako nič ni dovolj dobro, kako so vse ostale koreografije boljše od moje, kako si gotovo vsi mislijo, da sem videti nesamozavestno in ne kos nalogi. Seveda mi tega nihče ni rekel, in glas, ki je tako vztrajno čebljal v moji glavi, je bil moj lastni notranji kritik. Zdelo se mi je, da sem se v trenutku spet preslikala v malo desetletno Ano, ki se je na treningih tako močno trudila biti vedno brezhibna, vedno vzgled, vedno po pravilih. Že nekaj časa nisem tako močno spet začutila vsega tega, ampak gotovo je bila vrnitev v plesno dvorano, čeprav le za kratek čas, dovolj, da sem se zavedala, da je vse to še vedno nekje v meni in samo čaka, kdaj bo spet bruhnilo na površje.
Skozi vse treninge sem imela kar konkreten osebni proces, čeprav verjamem, da se navzven ni tako zdelo. Ampak zelo jasno vidim, kako vsakič, ko se samo za kratek čas spet vrnem na plesni parket, predelujem nek del sestavljanke vseh občutij, ki sem jih pustila za sabo, ko sem nehala plesati. Kot sem zapisala, predstava nam je krasno uspela in na koncu sem našla svojo samozavest in celo užitek v gibanju na odru.
Na premieri, ko se je občinstvo posedlo in so se odrske luči ugasnile, sem se v tistih nekaj trenutkih spet spomnila, kako rada stojim na odru in da sem v srcu še vedno plesalka.
