Kolumnistka Ana Mesec o všečnosti vsem in za vsako ceno!
Vse svoje otroštvo sem bila uspešna. ‘Petkarca’ v šoli, na stopničkah pri plesu. Talentirana, kreativna punca, oh in sploh. Edinka seveda, najljubši otrok. Uspeh se mi je zasidral v podzavest, všeč mi je bilo, če so me ljudje hvalili in mi ploskali. In všeč mi je še danes seveda, kot me še danes občasno spravi s tira, če me kdo kritizira, če se kdo z mano ne strinja in me navidezno nima rad. Ne biti ljudem všeč – kaj slabšega se ti v življenju sploh lahko še zgodi (smeh)?
Hitro sem ugotovila, kako zelo utrujajoče je ohranjanje popolne zunanjosti. Videla sem, da se je k vsem tem uspehom zalepila tudi moja lastna vrednost, ki je bila in je še vedno kdaj absolutno odvisna od zunanjih dejavnikov. V času tekmovalne kariere in študija od tega, kaj drugi mislijo o meni, od tega, na kateri stopnički stojim na tekmovanju, kakšne ocene dobim na izpitu, kako me trener na treningu pohvali ali kritizira, kako se občinstvo odziva na moj nastop, katero mesto zasedam na svetovni rating lestvici in še in še. In danes, ko sem se od vseh teh zunanjih dejavnikov umaknila, so se seveda pojavili drugi, in vse skupaj se je samo preslikalo na druga področja. Zdaj se je moja vrednost zalepila na moje delo, na to, koliko udeleženk pride na moje plesne delavnice, in frustracija, če jih po mojem mnenju pride premalo, strah, da bodo en dan pred delavnico odpovedale udeležbo, in se potem to res zgodi, prepričanje, da zaradi tega moje delo ni dovolj dobro, da jaz nisem dovolj dobra, ker od ljudi ne dobivam jasne potrditve, da uživajo v tem, kar delam in me imajo radi.
Ampak kaj sploh pomeni dovolj? Bi bilo dovolj, če bi na delavnico prišlo pet udeleženk, 20, 100? Bi bilo dovolj, če bi zaslužila petkrat toliko, kot zaslužim zdaj, 20-krat toliko? Bi bilo dovolj, če bi se zaposlila na sanjskem delovnem mestu, kjer bi imela odličen stalen prihodek in mi ne bi bilo treba skrbeti, če bodo plesne delavnice pokrile vse moje stroške? Bi se potem počutila dovolj dobra? Nekaj znotraj mi pravi, da tudi to ne bi mojega občutka nič spremenilo, ker me je spremljal tudi takrat, ko sem stala na prvi stopnički na tekmovanju ali ko sem na faksu dobila deset. Nenehen občutek, da nikoli ni dovolj, in nezadovoljstvo s tem, kar je. To je nekaj veliko globljega, nekaj, kar je zasidrano tako močno, da je potreben čas, zato da se premakne.
Večina ljudi si želi biti uspešnih, čeprav se po navadi govori o zunanjem uspehu, tistem, ki nam bo prinesel slavo in ugled, s katerim bomo na videz popolni, brez napake. Mogoče je čas, da se vsak pri sebi znova vpraša, kaj mu zares pomeni uspeh in kdaj se vsak pri sebi znotraj res počuti uspešnega. Brez zunanje potrditve, brez hvaljenja in ploskanja. V tišini. Kolikokrat sem se v tišini razjokala doma, ker sem imela občutek, da mi gre v življenju slabo, da nimam pojma, kaj počnem in kako se ‘pravilno’ živi. Tudi takrat, ko so mi ljudje pisali lepa sporočila, mi ‘všečkali’ objave na družbenih omrežjih in mi zagotavljali, da to, kar delam, nekaj šteje. Samo zato, ker tega nisem čutila sama, ker imam večkrat tisoč in en dvom, frustracijo in strah pred odgovornostjo, ki pride skupaj z uspehom. “Mi bo kdaj zares uspelo?” je vprašanje, ki se mi velikokrat pojavi. In potem spoznanje, da mi uspeva vsak dan in vsak trenutek, v katerem se odločim, da bom nadaljevala to, kar počnem, in ne bom vsega spustila iz rok. Da mi uspeva vsakič, ko se odločim, da bom prebodla balonček, v katerem se skrivam, in z ljudmi delila nekaj svoje resnice, nekaj, v kar verjamem, da je prav in kar mi v srcu veliko pomeni. Ja, za to je potrebnega veliko poguma, zaupanja, in šele zdaj mi postaja jasno, kaj to vse sploh pomeni. Zaupati brez potrditve, da boš sploh kdaj prišel do cilja, zaupati brez zagotovitve, da ti bo sploh kdaj uspelo. Si upaš?
