Naša kolumnistka Ana Mesec piše o čustvenih in fizičnih stanjih pred pomembnimi dogodki!
Spomnim se, da sem enkrat sama sebi rekla, da če je zadnji trening pred tekmo popoln in ne gre nič narobe, potem bo nastop na tekmi gotovo slab. Zanimivo, a ne? Kakšno je to prepričanje in zakaj sem ga ustvarila? Ali ni po navadi tako, da te uspešen zadnji trening pred tekmo pomiri, ti da samozavest in zaupanje, da si dobro natreniral? Meni se je vedno zdelo nasprotno. Včasih je bilo, kot da bi si podzavestno želela, da naj gre nekaj narobe, zato ker na zadnjem treningu pač mora iti nekaj narobe, da bo potem tekma dobra. Vse skupaj se zdi popolnoma na glavo obrnjeno.
Še danes vidim, kako me pred določenimi dogodki ali situacijami, ki jim sama pripišem neko ogromno pomembnost, življenje preseneti z različnimi testi. Pojavijo se mi notranji dvomi, ki me želijo odvrniti od tega, da bi dogodek uspešno prestala. Včasih me kar tako en dan prej malo začne srbeti v grlu ali pa začnem pokašljevati in že vidim, kako sama sebe vlečem v neko bolezen, samo zato ker sem nervozna pred jutrišnjim dogodkom. Kot da bi se mu podzavestno rada izognila in ostala v svoji coni udobja. Zelo pogosto se pojavi strah, občutek, da nisem dovolj dobra, da mi itak ne bo uspelo in da bo vse skupaj ena velika katastrofa.
To se mi je dogajalo tudi pred plesnimi tekmami, ko se je velikokrat zgodilo, da sem v zadnjem tednu priprav na tekmo zbolela, se poškodovala ali pač samo psihično sesula. In mislim, da ta nenavadna ‘naključja’ pred tekmami lahko potrdi še marsikateri drug plesalec. Spomnim se, da smo se včasih plesni pari, ki smo trenirali skupaj, v zadnjem tednu pred kakšno tekmo kar gledali med sabo in se smejali, ko smo drug za drugim začeli dobivati kakšne simptome živčnosti. Med plesnimi partnerji so se kar nenadoma začeli pojavljati konflikti, stvari v koreografiji, ki smo jih vedno odplesali brez težav, kar nenadoma niso več delovale itd.
Večkrat sem doživela tudi fenomen ‘lažne poškodbe’, ko sem nekaj dni pred tekmo popolnoma polomljena ležala pri fizioterapevtu zaradi neke bolečine v mišici ali česa podobnega. Pa je tri dni pozneje, ko je bila tekma za mano, ta bolečina kar tako čudežno izginila, čeprav sem na tekmi dala vse od sebe in bi me po vsej logiki mišica morala boleti še bolj kot pred tekmo. To je samo potrditev, kako močno na nas vplivajo psiha, naše misli, občutki in podzavest, ki v trenutkih stresa priplavajo na površje, nas zategnejo in nam, po domače povedano, začnejo delati ‘štalo (smeh). Meni ‘najljubši’ dogodek je tudi večerna seansa jokanja en večer pred tekmo. Na začetku sem še mislila, da se mi je zmešalo in da kaj je tega treba ravno zdaj, ko moram biti najbolj pripravljena. Pa je bila potem po navadi tekma naslednji dan pravzaprav zelo uspešna, in ker sem en večer prej izjokala vse, kar se je izjokati dalo, sem bila naslednji dan očiščena in prosta vseh skrbi ter sem samo plesala. Zato se mi je postopoma ustvarilo prepričanje, da če se pred tekmo ne zjokam ali vsaj malo ne sesujem na nek način, potem bo na tekmi gotovo šlo kaj narobe.
Enkrat mi je nek uspešen plesalec rekel, da sta imela s plesalko najboljše tekme takrat, ko sta se en dan prej skregala in drug drugemu v obraz vrgla vse, kar sta tiščala v sebi. In potem sta naslednji dan na plesišču na novo začutila, kot da drug z drugim plešeta prvič, bila sta bolj odprta in prisotna v trenutku in nista plesala na avtopilota. Zanimivo je, kako vsak plesalec najde nek svoj način soočanja s stresom pred pomembnimi nastopi, in definitivno ne pravim, da so vsi načini integrirani. Sploh ni moj namen, da tukaj zdaj zagovarjam to, da se je treba en dan pred tekmo kregati ali zjokati, bolj je ta zapis tokrat neka refleksija mojih spominov. Se mi pa definitivno zdi pomembno, da plesalci pred tekmo najdejo nek ventil, kjer lahko zavestno sprostijo napetost, ki se ustvari v pričakovanju nastopa, in če to naredijo dovolj zgodaj, potem verjetno ne bo prišlo do tako dramatičnih izbruhov čustev ali fizičnih bolečin en večer prej. Hkrati pa je dobro, da sami sebe dovolj spoznamo v stresnih situacijah, da ozavestimo svoje odzive in se znamo sami usmeriti, ko nas podzavest začne vleči v prepad.
