Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja o plesu kot poklicu, rutini in vznemirjenju!
Večkrat se mi zdi, da ljudje na plesalce ali umetnike gledajo kot na zelo kreativne ljudi, ki nekako živijo pisano pravljično življenje v nasprotju z nekim ‘mainstream’ življenjem ljudi, ki vsako jutro hodijo v službo. Včasih so tako romantično prepričani, da nekdo, ki se vsakodnevno ukvarja z določeno obliko umetnosti (najsi bo to ples, slikarstvo, glasba itd.), vse v življenju dela samo zato, ker to rad počne, in to vedno dela iz čiste ljubezni. Spremeniti svoj hobi v poklic, kaj je lahko še lepšega! Skoraj kot bi želeli reči: “Ah, ti si plesalec, tvoje življenje ni nikoli dolgočasno, obkrožata te glasba in ples in vsak dan lahko samo uživaš, medtem ko mora večina delati v pisarni. Oh, kako moraš biti srečen!” No, da ne bo pomote, včasih je temu res tako, in biti plesalec definitivno ni dolgočasno. Ples in glasba, ki nas obkrožata, sta res lepa in hkrati smo mi sami večkrat premalo hvaležni, da imamo v življenju priložnost iz svojega otroškega hobija ustvariti poklic in od tega živeti. A hkrati se tudi plesalec, umetnik, prehitro znajde v pogubnem toku rutine, ki ga lahko pelje daleč stran od ljubezni, zaradi katere je kot otrok začel plesati in ustvarjati.
Ne spomnim se trenutka, ko sem prvič stopila v plesno dvorano. Žal, bila sem stara štiri leta in danes se spomnim samo posnetkov in fotografij, s katerimi sta starša obeležila ta trenutek. Ampak tisti občutek je v meni do današnjega dne že skoraj zbledel. Spomnim se potem nekih občutkov, ko sem bila malo starejša in sem že nekaj časa plesala, in čutim, da sem se imela lepo. Ko sem plesala, sem bila v nekem svojem svetu, v plesni dvorani sem lahko bila malo drugačna Ana kot tista, ki je vsak dan hodila v vrtec ali šolo. Vse skupaj se mi je zdelo izredno zanimivo, privlačil me je občutek glasbe v mojem telesu in zdelo se mi je, da mi gre ples dobro od nog in rok. Počutila sem se bolj samozavestna, ko sem odkrila aktivnost, kjer nisem imela toliko težav kot pri matematiki recimo. No, saj sem bila takrat tudi v šoli še uspešna, ampak matematika mi je vedno predstavljala muko, ples pa mi je bil užitek.
Ne vem natanko, kdaj sem na vse to pozabila in kdaj mi je ples postal služba. Ja, služba, prav taka služba kot tista v pisarni. Čeprav sem bila od nekdaj plesalka, umetnica, kreativen otrok in oh in sploh, sem se ne dolgo pred tem znašla v občutkih, ki so bili verjetno zelo podobni občutkom človeka, ki se vsak dan rutinsko zbudi ob zgodnji uri, hitro spije kavo in mogoče nekaj poje, odide na delovno mesto, si občasno pozabi vzeti čas za kosilo in se zvečer, utrujen od službenega dne, zavali v posteljo in končno zaspi. Aja, pred spanjem pa še pogleda kakšno slabo novico na televiziji. Ne pravim, da je moj dan potekal natanko tako, ampak občutki so bili zelo podobni. Ples mi ni več predstavljal užitka, ampak obvezo, ljubezen, zaradi katere sem začela plesati, pa je nadomestil stres. Postala sem neke vrste človeški robot, ki se je avtomatsko premikal skozi vsakodnevno rutino in zelo dobro opravljal vse naložene naloge. Mogoče se to sliši malo ekstremno, ampak ljudje pač vedno bolje razumemo, če nam je nekaj razloženo v ekstremih.
Večkrat slišim neke pregovore in reke, da smo vsako jutro ponovno rojeni, da vsak dan na novo izkusimo življenje in da je vsak nov dan popolnoma drugačen od včerajšnjega. Da je vsak trenutek popolnoma drugačen. Sliši se tako lepo, poetično. Pa res živimo na tak način, s tem zavedanjem? Ali nam je veliko bolj domače skozi življenje hoditi rutinsko, brez pravega zavedanja o tem, kdo sploh smo in kaj zares počnemo. Zelo lahko je vklopiti avtopilota in početi stvari, zato ker so pač napisane na urniku, zato ker jih pač počnemo vsak dan in navsezadnje zato, ker so te aktivnosti varne, nam gredo dobro in jih poznamo. Šele ko sem vso svojo rutino spustila iz rok sem spoznala, kako zelo sem se jo v bistvu vedno oklepala. Nenavadno se mi je zdelo znajti se v sedanjem trenutku in začutiti, kolikokrat sem plesni trening oddelala na pamet, ker sem pozabila, zakaj to sploh počnem in kako sem se počutila, ko sem kot majhna punčka to počela prvič.
Ugotavljam, da pravzaprav res ni toliko pomembno, kaj v življenju počnemo, ampak bolj, kako to počnemo. Pomemben je naš odnos do te aktivnosti. Če delo v pisarni opravljamo rutinsko in brez navdušenja, ne bomo srečni, prav tako kot ne bomo srečni, če rutinsko opravljamo plesni trening. Situacija je v bistvu ista. Če zamenjamo poklic ali partnerja, nam to sicer lahko za kratek čas pomaga, ker nam da nek občutek svežine, začnemo pisati novo poglavje in spet začutimo moč, ki jo v sebi nosi trenutek novega začetka. A prav kmalu se lahko spet znajdemo v isti rutini, kateri smo se prej želeli izogniti, in naš izziv je, da svežino najdemo v prav vseh stvareh, ki jih počnemo vsak dan znova, in se aktivnosti vedno lotimo, kot da jih počnemo prvič. Da si v zavest večkrat prikličemo trenutek začetka. Trenutek, ko smo prvič stopili v plesno dvorano, ko smo v študentskih letih prvič začeli delo v pisarni, ko smo prvič spoznali človeka, s katerim smo mogoče danes že 25 let poročeni. In začutimo, zakaj smo bili takrat, pred toliko leti tako izjemno navdušeni nad plesnim treningom, nad novo službo ali človekom, ki nam gre mogoče zdaj občasno že na živce.
In če si dovolim sposoditi besede, ki jih je v svojem članku o improvizaciji uporabila Barbara Nagode Ambrož, kjer je zapisala, da je življenje kombinacija vnaprej planiranih in spontanih akcij, lahko zaključim, da je v življenju vedno pomembno ravnotežje – med rutino in spontanostjo. Rutina nam nudi varnost, stabilnost in prizemljenost, a v njej lahko hitro postanemo preveč rigidni in zategnjeni, kar zavira našo kreativnost, izvirnost in sposobnost prilagajanja dani situaciji. Zato si moramo kdaj dovoliti narediti spremembo ali pa našo rutino prevetriti z nepričakovano in spontano odločitvijo, ki nas zbudi ter nam prinese novo zavedanje in svežino.
