Plesno-vizualna predstava režiserke, producentke in kustosinje Barbare Novakovič Alegorije – fragmenti predstavlja drugi del njenega alegoričnega ciklusa: trilogije Alegorije (2022–2025 ), ki sloni na mesečevih menah Zemlje, torej na konceptu letnih časov in v navdihu vroče tematike klimatskih sprememb; produkcija zavod Museum v sodelovanju z CK Španski borci Center urbane kulture Kino Šiška in v organizaciji Platforma sodobnega plesa Maribor, Zavodom Moja Kreacija in Športnim društvom Tabor.
Lanskega novembra je bil uprizorjen prvi del trilogije Alegorije: Alegorija mesecev –atributi, izpostavil pa tok naravne dobrobiti mesečevih ciklov darovanih življenju ob podobah prazničnega in delovnega cikla uigranega življenjskega para: Nje in Njega (Kristýna Šajtošová alias Peldová, Beno Novak).
Drugi del trilogije: Alegorije – fragmenti je bil še pred premiero uprizorjen na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor v sklopu 17. Platforme sodobnega plesa (30. 8.), premiero pa uzrl v Katedrali Kino Šiška v Ljubljani (4. 9.), v ospredju pa (kot zapišejo) telesnost in skulpturalnost plesne govorice, pod gib in vizualno podobo se podpisuje avtorica in režiserka Barbara Novakovič, izvedba pa v domeni izvrstnih plesalcev, ob katerih zadiha plesni prostor, tudi zaživijo skulpture: Enya Belak, Matevž Dobaj, Kristýna Peldová, Beno Novak. “Še pred začetkom našega štetja je bila v literaturi dokončno ustaljena trojna podoba mesecev: kot naravnega, delovnega ritma, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji prisotnih bogov, ki jih je človek častil,” je v gledališkem listu priložen zapis o vrednotah in čaščenju mesecev, ki so jih še pred našim štetjem častili umetniki proze, poezije in likovne umetnosti. Avtorica se v drugem delu svoje gibke trilogije Alegorije – fragmenti luči posveča atributom dvanajstmesečnega letnega ciklusa, oblikuje pa s pomočjo izraznosti plešočih teles, torej v navdihu plesne ekspresije in ob delovnem ritmu letnih časov.
Oder na začetku presvetli mistika vzhajajočega sonca (oblikovanje svetlobe: Andrej Pertovčič), zaznana nekje na vzhodu zimskih januarskih dni, v mesecu novega letnega pohoda in pričakovanja; ko svetloba zimskih dni deluje temačno, tistih toplih dni pa dobi sončen odsev. V tej prebujajoči se januarski svetlobi se kar sledi dozdevni ilustraciji plesnega (delovnega) zbora, ko se v polmraku odra, v zaporedju eden za drugim tesno privijejo silhuete štirih plesalcev, njih plesne roke pa neslišno plapolajo, valovijo, kot bi želeli čim prej priklicati novo jutro, nov delovni dan. Nato se povzdigne Ona, Krýstina, v vsej svoji gibki milini. Je Boginja jutra, ki zaveje svoj plesni pozdrav v novo jutro novega dne in novega pričakovanja, njej pa sledi Enya s svojim mladostnim dihom in novim vzgonom novega leta, v zimskem gozdu pa vzleti kot sovica v svojem solu. Zvočna podoba (Jure Vlahović) zamenja tišino, se širi, nadgrajuje in podpira scensko dinamiko. Likovno strukturirano zimsko jutro steče tudi v znamenju moške energije, ko se Beno in Matevž osredotočata na talne kontakte, na zemljo, na moč svojih dejavnih impulzov. In se že na začetku poustvari energetsko ravnotežje ali delovanje med ženskim – jin in moškim – jang potencialom, kar se v predstavi obredno snuje, deli in prepleta ob opravilih, ki sledijo ritmu letnih časov, torej od setve do žetve, v navdihu likovnih ter literarnih podob iz zgodovinskih časov (antika, renesansa …), tudi nedavnih vaških dni. Plesalki sta odeti v lahkotni obleki, moška pa modri v majici in hlače (izdelava kostumov: Marko Udvanc). Delo zahteva počitek, temu pa sledi skupno bivanje, druženje in čaščenje; je (muzejski) čas, ko je življenje še povsem utripalo z naravo.
V predstavi Alegorije – fragmenti se torej sledi osebam in njih življenju, kar se po delcih izpostavlja, tudi zaokroži v celovit letni ciklus. Je barvita koreografska zlepljenka, ki poetično, tudi večdimenzionalno barva letne cikluse, ki se jim sledi kot gibki galeriji skulptur, ko vsak gib pusti svoj odtis, tudi premik za trenutek obmiruje, zamrzne – v možen premislek. Dinamika gibanja se simbolično in vsebinsko povezuje z delovnimi rekviziti, teh se kar veliko nabere v teku leta: so sita in rešeta, snopi žetve, vitice in cvetovi … Tudi skupina plešoče s snopi sivke zaokroži oder in se plesni kvartet vije v cvetličnem prepletu, ko oktobra rog zadoni izobilje ali pomladnega aprila že steče umivanje v studenčnici, potoku … In se na sceni ilustrira senzibilna poslikava obrednega umivanja ženskih las; ko Krýstina rahločutno s predihom splahuje Enyjine lase, obenem je ritual prelivanja in razlivanja vode, medsebojnega očiščenja; ko tudi pomen ‘čista glava’ večplastno zazveni. Koreografija se poigra še z gestami, ki opredelijo vsakdanja opravila, in ritmični udarci nog oznanijo čas septembrskih preš in plesnega rajanja. Zaključek uprizoritve ponazori novo skupinsko srečanje, ko se decembrskih dni zberejo in usmerijo k sončnemu horizontu.
Predstava Alegorije – fragmenti ali drugi del alegoričnega ciklusa avtorice Barbare Novakovič predstavlja vpogled v pretekle čase vsakdanjega delovanja in bivanja, s katerimi se kar lahko oplaja plesna umetnost. Tudi se sodobni koreografski ciklus lahko bogati z novimi gibkimi oblikami in atributi v smislu, da se novo nadgradi na zgodovinskih temeljih.
Pri sodobnem plesu pa je še posebej dobrodošlo, ko se ta predvsem usmerja na časovni utrip sedanjika; in plesna (baletna) klasika sloni na zgodovinskem siju cesarskih časov. Zato radovedno pričakujemo tretji del trilogije Alegorije Barbare Novakovič; kam nas avtorica še popelje v svoji zadnji alegorični, muzejski izdaji scenske in plesne slikanice.
