Nataša Kočar vas pelje v Egipt, v svet tamkajšnjega orientalskega plesa!
Po dveh letih in pol ‘abstinence’ od plesnih potovanj v Egipt sem v nedeljo, 27. februarja, končno poletela proti Kairu. Na vseh mojih plesnih potovanjih v Egipt (od 2008 dalje) so me do zdaj spremljale kolegice plesalke, tokrat pa se mi je prvič pridružila 16-letna hčerka Zoja. Najin načrt, da skupaj obiščeva deželo faraonov, je bil izdelan že za leto 2020 in nato prestavljen na leto 2021, a naju je žal ustavila pandemija. Prav zato je bilo to potovanje še toliko bolj sladko pričakovano.
Kot orientalska plesalka, učiteljica in raziskovalka arabskih, predvsem pa egipčanskih folklor, plesne in glasbene tradicije sem bila tokrat že osmič v Egiptu, in prav gotovo ne zadnjič. Moj glavni cilj je vedno nabiranje novih znanj, opreme za ples in predvsem srkanje kulture v najširšem pomenu te besede.
Orientalski ples ali raks sharqi, kot mu rečejo Arabci, se je razvil iz korenin tradicionalnih in folklornih plesnih stilov arabskega sveta. Današnjo podobo je začel dobivati v turbulentnem zgodovinskem obdobju na začetku 20. stoletja, ko je bil Kairo eden od pomembnejših svetovnih prestolnic kulturnega sveta. V prvih desetletjih prejšnjega stoletja so v Kairu nastajale predstave, razstave, koncerti, kabareti, varieteji in plesne predstave. Kairo je predstavljal nekakšen kotel različnih kultur, kjer sta se srečevala Vzhod in Zahod. Produkt tega srečanja, trka kultur, je bila izjemno bogata ponudba različnih kulturnih dobrin, med njimi tudi plesa, ki je slišal na ime raks sharqi (kar dobesedno pomeni ples Vzhoda). Ta se je začel razvijati na odrih velikih t. i. ‘sal’ in ‘casinojev’, svoj prostor pa je kmalu dobil tudi na filmskem planu. Orientalski ples je v egipčanskem filmu prisoten že od samega začetka (1927). Egipt pa velja za ‘Hollywood’ arabske kinematografije, zato je orientalski ples na platnu v egipčanskih filmih potoval po vseh arabskih državah in pozneje tudi po svetu.
Kairo in tako tudi Egipt še vedno veljata za prestolnico oz. matično državo orientalskega plesa. Tam se je razvil tudi t. i. plesni turizem, ki plesalkam ponuja popolno plesno izkušnjo – od ogleda plesnih nastopov najboljših plesalk do učenja na zasebnih plesnih delavnicah, nakupovanje novih plesnih kostumov idr. Moje zadnje potovanje v to mesto, ki nikoli ne spi, je bilo jeseni 2019. Lahko rečem, da se duša mesta v zadnjih dveh letih ni prav nič spremenila. Prestolnica še vedno vre od življenja, ulice so polne ljudi in avtomobilov, središče mesta je dan in noč en sam prometni zamašek, ki ga spremlja konstantni zvok avtomobilskih hup. O nošenju mask v notranjosti restavracij, lokalov, trgovin in prireditvenih prostorov sicer občasno lahko zasledimo kakšen plakat, morda celo ustno opozorilo, a mask ne nosi skoraj nihče, razkužil za roke pa praktično ni nikjer.
Kaj je torej tisto, kar mora vsaka plesalka v Egiptu izkusiti, doživeti? Moji predlogi so naslednji.
Ena najboljših stvari je gotovo obisk plesnih dogodkov. V to kategorijo sodijo solo plesni nastopi najbolj znanih plesalk na ladjah ali v katerem od hotelov s petimi zvezdicami. Za slovenske plesalke vsekakor priporočam ogled nastopa naše Ane Perčič, ki je edina slovenska plesalka v Kairu in Egiptu nasploh. Poleg tega priporočam še ogled katere od folklornih skupin, bodisi v znanem gledališču Baloon, v Operi ali pa v katerem od alternativnih gledališč, kot sta Makan in El Mastaba v Kairu. Če se odpravljate južneje, proti Luksorju ali Aswanu, se vsekakor pozanimajte o nastopu lokalnih skupin in umetnikov. Letos sem imela posebno čast, da sem prisostvovala generalki in otvoritveni slovesnosti Afriškega filmskega festivala v Luksorju, kamor naju je s hčerko povabil moj plesni učitelj Ahmed Abdel Razik. Na odprtju festivala je namreč nastopala njegova plesna skupina, Luxor folk dance toupe, ki je izredno priznana tudi v tujini. Uživali sva v njihovi interpretaciji južnoegipčanskega plesa s palico in meni tako ljubega plesa Nubijcev iz Asuana.
Če ste v Egiptu, nikar ne spreglejte možnosti učenja z lokalnimi učitelji in učiteljicami. To je izjemna priložnost za širjenje obzorij in pridobivanje novih znanj. Učite se lahko klasičnega ali modernega orientalskega plesa ter folklor, ki so in še vedno predstavljajo temelj številnim znanim in uspešnim orientalskim plesalkam. Moj letošnji fokus v Egiptu so bile folklore iz Luksorja, saj pripravljam kratek ‘tableau’ teh plesov za letošnji Raks Bayani, letno plesno produkcijo našega društva, ki se ima zgoditi 11. 6. v Domu kulture v Kamniku.
Nekaj zasebnih ur sem vzela pri učitelju, koreografu, plesalcu in vodji Luxor folk dance troupe, Ahmedu Abdelu Raziku, ki je bil nekoč eden od glavnih plesalcev staroste egipčanske folklore na odru, gospoda Mahmouda Rede. Ahmed mi je odprl povsem nov pogled na ples s palico in na eno najstarejših borilnih veščin na svetu, tahtib, ki izvira še iz časa faraonov.
Izjemno simpatično je bilo moje ponovno srečanje z legendarno plesalko Khairiyo Mazin. Khairiya je še zadnja živeča plesalka, zgodovinsko gledano, izjemno pomembne plesne skupine iz Luksorja, imenovane Banat Mazin. Banat Mazin so bile ženska plesna skupina, sestavljena iz sorodnic družinskega klana Mazin. Te so bile potomke znamenitih ghawazee plesalk, ene prvih plesalk v Egiptu na sploh. S Khairiyo po navadi plešem na odprtem prostoru z glasbeniki in drugimi plesalkami, tokrat pa sem bila prvič pri njej doma. Z nama s hčerko sta šla h Khairiyi še kolegica Brigitte, plesalka avstrijskih korenin, ki živi med Dunajem in Luksorjem, in njen mož Mohamed, domačin iz Luksorja, ki je bil z nami za prevajalca. Khairiya namreč ne govori angleško, je pa izjemno ljubezniva in topla oseba. Tokrat nas je počastila s slaščicami in sladkimi napitki ter nam pripovedovala o svoji družini, nam pokazala družinski album fotografij in nam seveda zaplesala.
Ker v Sloveniji nimamo arabske glasbene skupine in zatorej nimamo možnosti plesati na arabsko glasbo v živo, je obisk koncerta vsekakor ena od stvari, ki jih morate doživeti v Egiptu. Letos sva se z Zojo udeležili dveh odličnih koncertov. Prvi je potekal na dvorišču Beyt el Suhajmi, muzejski hiši z velikim notranjim dvoriščem, ki se nahaja v starem delu Kaira. Prisluhnili sva nacionalnemu egipčanskemu orkestru, ki je igral najbolj znane melodije egipčanske zlate dobe, posebej znane tudi med orientalskimi plesalkami. Drugi koncert pa je bil koncert manjše zasedbe v eni od kairskih restavracij, ki se nahaja blizu bazarja Khan el Khalili. Po okusni večerji, ki sva jo zaužili ob spremljavi čudovite egipčanske glasbe, se je vzdušje med obiskovalci stopnjevalo in kmalu smo vsi gostje plesali in peli (nekateri bolj, nekateri manj) znane egipčanske pesmi.
Nakup plesnih kostumov in plesnih rekvizitov je edinstveno doživetje. Plesne trgovine na bazarju Khan el Khalili se šibijo pod težo najrazličnejših plesnih kostumov, pasov, tančic in drugih rekvizitov, ki jih orientalske plesalke potrebujemo pri svojih nastopih in poučevanjih. Še posebej priporočam ogled trgovine Al Wikalah gospoda Mahmouda Abd el Gaffarja, ki ima največjo tovrstno trgovino v treh nadstropjih, kjer lahko v miru nakupujete in še pred nakupom preizkusite želeno blago na sebi. Cene plesnih kostumov za orientalski ples se lahko gibljejo od malce več kot 100 evrov pa vse do 1000 in več evrov. Tudi orientalski plesni svet pozna modne oblikovalce plesnih kostumov in bolj ali manj dragocene materiale, zato so cene plesnih kostumov lahko prav vrtoglave. Tudi jaz sem si letos privoščila dve novi plesni obleki, vendar tokrat bolj v tradicionalnem ‘galabija’ stilu, saj je moj letošnji plesni repertoar in repertoar našega društva bolj oprt na egipčansko plesno tradicijo in folkloro.
Oum Kalthoum je gotovo največja diva klasične arabske glasbe in orientalske plesalke še kako dobro poznamo njen glasbeni repertoar, saj je del njenih pesmi obvezen del repertoarja vsake resne plesalke in učiteljice. V Kairu, na otoku Rhoda, je že nekaj let majhen, a dobro obiskan muzej, posvečen tej legendarni pevki. Ker v kratkem pripravljam mednarodno spletno predavanje o njej in njenem življenju, sem se tudi tokrat podala v muzej, kjer sem izvedela veliko novega o njenem življenju in delu.
Poleg vsega naštetega si je seveda treba vzeti čas za pohajkovanje po bazarju (znameniti Khan el khalili v Kairu), vožnjo z barko, imenovano ‘dahabejo’, po Nilu, ogled številnih zgodovinskih spomenikov iz časa faraonov in preizkušanje lokalne kulinarike. Ena najbolj značilnih jedi Egipta je zagotovo kushari, odlična in izredno nasitna jed, ki jo sestavljajo riž, testenine, čičerika, leča, ocvrta čebula in paradižnikova omaka. Kushari je ena mojih najljubših jedi, čeprav vedno naročim manj začinjeno različico, kajti Egipčani radi jedo pekočo hrano, moj želodec pa ji ni preveč naklonjen. V resnici me je najbolj skrbelo, kako bo Zoja sprejela drugačno hrano, a je bila skrb popolnoma odveč, saj je uživala v vseh ponujenih jedeh, po vrhu vsega pa v nasprotju z mano uživa v pekoči hrani.
Obvezno si morate vzeti čas za tradicionalni egipčanski čaj, imenovan karkadi (hibiskusov čaj), ki je še posebno dober ohlajen, postrežen v kozarcih za vino. Za piko na i pa priporočam kakšno od odličnih arabskih slaščic in egipčansko kavo s kardamonom. Zavitek egipčanske kave s kardamonom in nekaj lističev čaja sva vzeli domov, da lahko ob srkanju enega in drugega obujava lepe spomine na najino prvo skupno potovanje v Egipt.
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in tudi v najinem primeru je tako. Zoji je bilo potovanje v Egipt tako všeč, da se je odločila, da gre jeseni znova z mano v Egipt. Takrat bomo s plesalkami raziskovale oazo Bahareya, ki se nahaja 300 kilometrov jugozahodno od Kaira. Delam pa tudi že potovalne načrte za leto 2023, a več o tem kdaj drugič.
