43. knjižna izdaja dr. Henrika Neubauerja. Unikatna knjiga Svetovna zgodovina plesa

Dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, operni režiser , profesor operne igre – za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, leta 2009 je dobil zlati red za zasluge Republike Slovenije, spisal pa je tudi 43. knjig in prek 500 strokovnih člankov s področja opere in baleta. (Foto: Jaka Gasar)

Svetovna zgodovina plesa dr. Henrika Neubauerja je tudi dober strokovni pripomoček plesnim pedagogom, dobrodošla tako učencem kot ljubiteljem plesne umetnosti

Dr. Henrik Neubauer (1929), starosta slovenskega baleta, je svojo baletno kariero začel kot baletni plesalec, svojo ljubezen do baleta pa plemenitil ob študiju medicine, ko je kot zdravnik pridobil doktorski naziv, nekaj časa tudi opravljal svoj stanovski poklic, vendar pa se kmalu zatem in na povabilo dokončno usmeril k baletni umetnosti kot umetniški vodja, koreograf baletne klasike, pedagog, tudi plodni pisec nujno potrebnih baletnih učbenikov, monografije Baletni slovar in Gib skozi stoletja, kot kratkih uvidov v baletna ter operna dela. Njegov velik prispevek k zgodovini slovenske baletne umetnosti sta knjigi kronološkega zgodovinskega vpogleda: Razvoj baletne umetnosti v Slovenji I in II v izdaji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Svetovna zgodovina plesa

V letu 2020 je Neubauer plesni umetnosti znova posredoval pomembno zgodovinsko literaturo, kjer posreduje bogat kronološki vpogled v zgodovino plesa: Svetovna zgodovina plesa, tiskana v mehki vezavi je izšla leta 2020 pri Slovenski Matici; tudi že polni knjižne police. Javno pa bila predstavljena na tiskovni konferenci oktobra 2021 v Kulturnem centru Schellenburg, ko so poleg avtorja o knjigi spregovorili tudi Edvard Kovač, Vesna Cestnik Tehovnik in Sonja Kerin Krek. Knjiga Svetovna zgodovina plesa vsebuje 124 strani, obogatenih s preglednimi fotografijami in risbami, na ovitku pa slika Edgar Dega’s: L’Etoile/ Zvezda/, avtorjev osebni arhiv.

Na predstavitvi Sonja Kerin Krek, balerina in umetnostna zgodovinarka, ki je spremljala nastanek knjige; profesor dr. Edvard Kovač, ki je vodil predstavitev; profesorica Vesna Cestnik Tehovnik iz Konservatorija za glasbo in balet, ki je knjigo strokovno pregledala, in dr. Henrik Neubauer. (Foto: osebni arhiv HN)

Sonja Kerin Krek, balerina in umetnostna zgodovinarka, na notranji strani ovitka strne svoj komentar o vrednoti knjige, ki nedvomno predstavlja še en dragocen kamenček v mozaiku zapisov o plesni umetnosti v slovenskem jeziku. Uvodno misel o knjigi je prispevala urednica Ignacija Fridl Jarc, ki poudari avtorjevih več kot sedem desetletij bogatih izkušenj, ko vsaka beseda in vsaka vrstica v knjigi posredno govorita o njegovi iskreni naklonjenosti plesu. “Zato ne sledi Platonovi misli, da je telo nekakšna ječa naše duše, ampak globokemu prepričanju v lepoto telesa, ki lahko zmore in mora pričevati o lepoti duha,” še zapiše urednica.

Henrik z dirigentom Claudiom Abaddom (foto: osebni arhiv H.N.)

Uvod je prispeval sam avtor, začel pa z rekom, ki ga je v knjigi Kratka zgodovina prihodnosti izpisal Jacques Attali: “Če želimo razumeti, kašna bo prihodnost, moramo najprej razumeti , kaj je preteklost.” Neubauer, kot uvodoma zapiše, je poskušal prikazati razvoj plesa od prvih začetkov pa vse do današnjih dni, tudi je vsako zgodovinsko obdobje razdeljeno na dva dela: na zgodovinska družbena dogajanja posameznega obdobja, nato sledijo pomembnejša dela s poudarkom na plesu. Je dober poznavalec plesne zgodovine, ki jo je predaval na Srednji baletni šoli in na Višji baletni šoli KGB Ljubljana, tudi na mednarodnih baletnih seminarjih in akademijah, kot redni profesor pa na Akademiji za glasbo ljubljanske Univerze.
In je ples celo starejši kot človeški rod, saj ga je človek povzel po naravi in živalih, kar avtor komentira v svojem uvodu, kar se neposredno da zaznati na fotografijah prazgodovinskih jamskih poslikav v poglavju: Prazgodovina, ples prazgodovine in rodovnih skupnosti. Prazgodovini, temu najdaljšemu obdobju človeške zgodovine, sledi poglavje: Stari vek/doba suženjstva/, ki se deli na čas prvih civilizacij od Mezopotamije in plesa na njenem ozemlju do Starega Egipta. V novem poglavju pa že lista obdobje starodavne antike z antično Grčijo in antičnim Rimom. Obe poglavji barvajo poslikave arheoloških najdb, slike posameznih plesalk, tudi se zazna skupino žensk v plesnih korakih, ki se držijo za roke, celo je viden akrobatski ples, v rimskem obdobju pa se predstavi plešoči pantomimik v tuniki in z masko.
Srednji vek ali doba fevdalizma dobi slikovito predstavitev v umetniških delih, deljen na zgodnji srednji vek, ki nastopi ob razpadu antike, nato sledi visoki srednji vek, imenovan čas zmagovite cerkve, in čas gotike ali pozni srednji vek. Plesni čas srednjega veka širijo množice, ko je Cerkev na začetku delovala z obredi, ki so sloneli na poganski in judovski kulturi verovanja. In je v tej začetni srednjeveški fazi ples bil del verskega obredja tako kot v času poganstva, le da so čaščeni novi svetniki in ne več poganski demoni, znano dejstvo, ki dobi potrditev tudi v knjigi o zgodovini plesa. V srednjem veku so zaživeli družabni plesi, tudi ni bilo večjih razlik med ljudskimi plesi in plesi odličnjakov, in so plesalke povsem enakopravne plesalcem; zanimiva ugotovitev avtorja. V tem delu se izpostavi Vidov ples in Mrtvaški ples iz Hrastovelj, zabeleži pa, da je največji nasprotnik plesu bil Sv. Avguštin, ki je zatrjeval, da je ‘ples krog, v središču katerega je hudič’.
Začetek poglavja Novi vek obeležita dva zgodovinska dogodka, ko na vzhodu leta 1453 Turki zavzamejo Konstantinopel, leta 1492 pa Kolumbo na zahodu odkrije novi svet, kar avtor komentira kot dve različni mnenji o začetku novega veka. In že sledi vpogled v 16. stoletje, čas renesanse, zaznamovan s plesno dobo pavane in curante, ko posebno mesto pridobi še volta. V poglavju Barok je zaobjeto 17. stoletje, doba kraljevega menueta Sončnega kralja Ludvika XIV., plesalca in ljubitelja umetnosti, ki je leta 1661 ustanovil Kraljevo akademijo plesa. Z akademijo pa barok, kot avtor poudari, pridobi tudi osnovo za profesionalni plesni razvoj. To je doba elegance, zahtevnih korakov in drže, ki zahteva učno dobo in plesnega mojstra. Neubauer pa citira plesnega mojstra iz Molièrove komedije Žlahtni meščan; ki govori o pomembnosti plesa tistih dni: “Nič ni človeku tako potrebno kot ples. Brez plesa človek ne more ničesar. Vse nesreče ljudi, vse strašne katastrofe, ki jih je zgodovina polna, zablode državnikov in napake velikih vojskovodij, vse to zato ker se svet ne uči plesati.”
Novo 18. stoletje je doba poloneze in contradanse, razvoj baleta pa usmerja k vse večji virtuoznosti, kar se lahko sledi tudi na priloženih slikah plesnih umetnic, ki so še posebej zaznamovale ta čas. Ena teh je plesalka Marie Camargo, ki je obogatila ženski ples z različnimi malimi skoki moških plesalcev, ob tem tudi skrajšala plesna krila, toliko da so bili vidni gležnji, in sprožila pravi škandal. V tem poglavju svoj prostor pridobi tudi Marie Sallé , virtuozna balerina dramskega izraza. Njen občudovalec, ki je v njeni izraznosti videl pomen plesne umetnosti, je bil Jean-George Noverre, plesalec, koreograf, baletni mojster in baletni teoretik. V ospredje je postavljen tudi plesalec Salvatore VIganὁ, ki je deloval v Rimu in kot prvi ustvarjal koreodrame.

Catarina de Meneses (foto. Tiberiu Marta)

Poglavje o romantiki, realizmu, impresionizmu avtor poimenuje za dobo valčka in polke, je tudi čas vrhuncev baletne klasike, ko v drugi polovici stoletja baletno središče postane Sankt Peterburg, kjer je deloval slavni Marius Petipa. In se Marii Taglioni pripisuje, da je prva zaplesala na vrhovih prstov, kar Neubauer demantira, ko so že na grških vazah bile upodobljene plesalke na prstih in je še danes značilnost gruzijskih plesalcev. Maria Taglioni se navaja kot prva balerina romantičnega obdobja, izhaja pa iz velike družine plesalcev Taglioni. To je tudi doba slavne Agripine Vaganove, ki je skupaj z Nikolajem Legatom močno vplivala na rusko šolo baletne klasike.

Maria Taglioni (foto: Wikipedia)

Kar trideset strani v svoji knjigi Neubauer posveča plesni umetnosti 20. in 21. stoletja, ki se začne z naglim tehničnim razvojem po drugi svetovni vojni, sicer pa 20. stoletje zaznamujta dve svetovni vojni, gospodarska kriza in sledi delitev stare celine na vzhod ter zahod, socialistični in kapitalistični del, dveh različic družbenih nazorov in življenja. Ko klasični balet svoj primat zadrži le še v Rusiji, medtem pa se po svetu krepijo različne oblike plesne umetnosti; se organizirajo družabni ples, športni in tekmovalni ples. Poglavje o umetniškem plesu 20. in 21. stoletja napove novo plesno dobo modernega plesa, kot predhodnika pa omenjena glasbenika in plesna inovatorja Franҫoisa Delsarteja in Emila Jaques Dalcrozeja; znanilki pionirskega modernizma pa Loie Fuller in slavna Isadora Duncan, sicer Američanki, ki sta svojo plesno kariero nadaljevali v Evropi. Sledi se tudi plesni moderni v Ameriki, ki jo zaznamujejo umetniki: Martha Graham, Merce Cuningham, José Limὁn, Alvin Ailey, Paul Taylor, Trisha Brown, kot tudi razvoju modernega plesa v Evropi ob priznanih umetnikih in pedagogih tega obdobja: Rudolf von Laban, Mary Wigman, Pina Bausch, Anne Tereze De Keersmaeker in druga znana umetniška imena. Moderna doba prispeva tudi k novemu obdobju baletne umetnosti, ki sledi moderni dobi, kar avtor obširneje zaobjame pod naslovom Balet, ter imenuje slavne umetnike, koreografe, ki baletni tehniki odpirajo nova moderna obzorja: Mihail Fokin, Vaclav Nižinski, George Balanchine, Maurice Bejart, Hans van Manen, Jiřі Kylán

Baletna solistka Regina Križaj


V kratkem pregledu zgodovine plesa v Sloveniji se avtor osredotoči na čas ustanovitve slovenskega baletnega ansambla v Ljubljani (1918–1928/, tudi na obdobje Petra Golovina (1928–1946), tudi Pie in Pina Mlakarja (1946–1960), ko prevzameta vodstvo ljubljanskega baletnega ansambla, medtem ko je njun umetniški opus pred letom 1946 nekako izpuščen, sicer pa ga Neubauer podrobneje predstavi v svoji knjigi Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I. V tem poglavju avtor opiše še svoje delovanje ali obdobje Henrika Neubauerja (1960–1972); tudi dogajanje zadnjih let od 1972. Predstavljeni so baletni začetki v Mariboru (1945–1999), tudi obdobje Ika Otrina (1984–2003), pregled pa zaključi z obdobjem Edwarda Cluga, ki se začne z letom 2003.

Carmina Burana Edwarda Cluga (foto: Tiberiu Marta)


Zadnje poglavje pregleda slovenske plesne zgodovine je posvečeno sodobnemu plesu, ki sta ga zaznamovali Meta Vidmar in Katja Delak, ko je Vidmarjeva postavila Šolo za umetniški ples, avtor pa ob koncu povzame, da se je sodobni ples od prvih začetkov Vidmarjeve in Delakove “razvil do takrat neslutenih razsežnosti”. Od vseh plesalk sodobnih smeri tistega časa pa se uveljavile: Marta Pavlin, Marija Grafenauer, poročena Vogelnik, in Živa Kraigher, iz tretje generacije sodobnega plesa avtor izpostavi naše pionirke tega področja: Lojzko Žerdin, Bredo Kroflič, Jasno Knez. V knjigi se zazna tudi ustanovitev Studia za svobodni ples, vendar z ne ravno natančnimi podatki, kajti Studio za svobodni ples je ustanovila Živa Kraigher v dogovoru s svojimi učenkami, tudi ga vodila od ustanovitve 1973. do 1975. , ko ga je predala kolektivnemu vodstvu svojih učenk: Jasni Knez, Gordani Schmidt, Silvi Ros, Daliborki Podboj in Jerneji Lenard/Neji Kos, ki se v knjigi z letom 1977 predstavi kot samostojna strokovna sodelavka za ples pri takratnem ZKOS, danes JSKD. Na prelomu 20. in 21. stoletja sledi še kratek uvid v novo generacijo plesalcev in koreografov plesne sodobnosti: Maja Delak, Tanja Zgonc, Iztok Kovač, Matjaž Farič, Mateja Bučar, Rosana Hribar … Ob koncu knjige sledijo še štiri priloge: plesna pisava, podrobnosti in razlike med baletom in opero, odlomek iz pisma o plesu Jeana Georgesa Noverra (1727–1810), ko se datum njegovega rojstva 29. april posveča in imenuje za mednarodni dan plesa. Pobudnik je bil Henrik Neubauer, takratni sekretar plesnega komiteja pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, ki je podpisal tudi prvo poslanico ob prvem mednarodnem dnevu plesa leta 1982.

Januarja letos je izšla še ena knjiga, in sicer Spomini na umetniške popotnike; 43 knjižnih izdaj je do zdaj napisal dr. Henrik Neubauer.


Svetovna zgodovina plesa dr. Henrika Neubauerja je prva in edina tovrstna knjiga pri nas, verjetno tudi ena redkih na mednarodni plesni sceni, ki zgodovino plesa uvršča in primerja s tokovi časa, tudi odpira prostor novim generacijam za študijske in znanstvene raziskave s področja teorije in prakse plesne umetnosti. Je obenem tudi dober strokovni pripomoček plesnim pedagogom, tudi dobrodošla tako učencem kot ljubiteljem plesne umetnosti.