Ob predstavi Stičišče srečanj, ki je vzporedno nastajala v Ljubljani in na španskem otoku Tenerife.
Zadnjega julija se je v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) dogajala eksperimentalna uprizoritev dveh premier hkrati, ki naj bi potekali na razdalji okoli 3400 kilometrov ter sočasno stekli v plesni koprodukciji PTL in Cabildo of Tenerife − Auditorio of Tenerife Adan Martin s pomočjo internetne online povezave in aplikacije Zoom. V PTL je premiera stekla ob dogovorjenem času ob 21.30, na otoku Tenerife pa s časovnim zamikom zavoljo nastalih tehničnih težav. Zato pač duet dveh premier ni mogel steči v živo z oneline projekcijo, ampak le s pomočjo pravočasno pripravljenih posnetkov, kot je dejala kreativna producentka PTL Katja Somrak. Dogovorov ob načrtovanju in izvedbi tovrstnega eksperimenta na tolikšni geografski razdalji je bilo veliko, je še pripomnila, tako s špansko producentko Saro Serrano kot z avtorico, koreografinjo in režiserko predstave Carlote Mantecon. “In če ne bi imeli pripravljenih posnetkov, bi ostali celo brez premiere,” je še dodala. Tega večera sta se zgodili dve premieri istovetne plesne oblike ter vsebine, čeprav v časovnem zamiku; kar je teklo v živo na odru PTL, je na španskem otoku bilo videti kot video posnetek, in seveda obratno.
To tudi ni bil edini nepredvidljiv dogodek pri izvedbi plesnega projekta Carlote Mantecon Stičišče srečanj, ki se je začel z vabilom na ples moških in žensk, starejših od 65 let, ki radi plešejo, pojejo, se gibljejo, so radovedni, žvižgajo ali ustvarjajo različne zvoke. Ko so se kandidati zbrali, je sledila plesna delavnica Lugar Comu/Točka srečanja, terminsko razdeljena v Ljubljani na tri zadnje lanske mesece, od oktobra do decembra, na Tenerifu pa se začela januarja, in je slovenski plesni izbor bil že na oktobrski delavnici. Vse dobro zamišljeno, tudi načrtovano, februarja pa nepredvidljiv vdor epidemije korona virusa covid-19. Zato niso mogle načrtovane točke srečavanj celotne ekipe potekati ne v Ljubljani in ne na otoku, ampak le kot internetne online vadbe, kot še edino možne povezave dveh ustvarjalnih ekip dveh držav. Tudi se je premiera prestavila na zadnji dan julija (prvotni datum 6. junija v okviru festivala FAM-Tenerife, v Ljubljani pa 10. junija), bilo pa še precej tehničnih improvizacij, ki so jih v PTL morali sami reševati ter postavljati že zavoljo različnih velikosti dvorane, ko je tehnika postavitve odrskih luči zahtevala dodatno adaptacijo (oblikovanje luči: Cristina Bolivar, adaptacija PTL: Janko Oven). Zapleti pa še s kostumi (kostumografinja: Silvia Navarro), ki so jih morali kupiti v Ljubljani, saj do načrtovanih in izgotovljenih na otoku ni bilo moč priti. Celo zadnji video koreografski napotki so pritekli v rani jutranji uri, in to ob treh v četrtek pred samo premiero. Le koliko stresnih trenutkov se je nabiralo pri tej predstavi. Navkljub vsem nepredvidenim težavam in dogajanju je premiera na odru PTL brezhibno potekala.
Koreografinja in plesalka Carlota Mantecon je rojena na španskem otoku Tenerife, je umetnica, ki ustvarja na področju sodobnega plesa, zadnja leta pa se še posebej posveča starejši generaciji. Svoj plesni projekt Stičišče srečanj je koreografinja snovala na gibu, na telesni govorici, pač izrazni obliki človeškega telesa, ki ga izpisuje življenje; ko ima vsaka oseba svoj gibalni zapis, kreira pa ga z lastnimi uvidi, občutki, tudi izobraževanjem.
Izbranih je bilo šest amaterskih plesalcev in ustvarjalcev ter izvajalcev; iz Ljubljane: Maja Culiberg, Metoda Pavlič, Majda Lekše; na otoku Tenerife pa: Maria Dela Cruz Alvarez Galvan, Wenceslao Gutierrez Barrios, Mari Lina Sanchez Diaz. Njihovo izobraževanje je teklo še ob spoznavanju sodobne plesne zgodovine, tudi ob spremljanju plesnih posnetkov znanih oseb teh časov: Yvonne Reiner, Trishe Brown … Osredotočali pa se na prvinski gib, na narodna izročila, folkloro, zgodovino, v sebi pa predelovali in oblikovali svoj gibalni uvid, svoja doživetja brez medsebojnih dotikov ali stikov, v osami ter razmejitvah covida-19; ko virus okviri in zaznamuje tudi umetniško sceno.
Koreografija je razdeljena na več segmentov, ki se razporedijo po površini odra in okvirijo v objektivu kamere. V ospredju pa solistični izlivi, zaobjeti v prepletih realnosti in fikcije vsakega ustvarjalca posebej, ki je s svojim talentom ter izvedbo v sodelovanju in ob vodenju umetniške ekipe doprinesel k dobro postavljeni multimedijski uprizoritvi v dramaturgiji in asistenci Urše Adamič, ko se sledi naravnemu govoru ter jasni dikciji (oblikovalka zvoka: Luz Prado Codina, delo z glasom: Tamara Ascano) tako na odru kot na videu (umetniški video in montaža: Alberto Reveron). Predstava kar poetično zavibrira kot izrisan plesni roman, kjer plesalci plešejo, pripovedujejo in pojejo svoje gibalne izpovedi v lastnem ritmu, po posneti glasbi ter v tišini prostora, ko svoj vsakdan še umišljeno obdajo z zaželeno zgodovinsko patino. Zgodovinski trenutki in njih plesne osebnosti so vešče umeščeni v njihovih solističnih okvirih, jih pristno podoživljajo, predstavijo, ob tem pa še nekaj zabave.
Edina, ki je med tremi Slovenkami že nastopala v tovrstnih predstavah, je Metoda Pavlič. O sebi in plesu pravi, da je kot otrok bila dve leti v baletni šoli, tudi je z možem plesala v Boleru, zdaj pa pristala v PTL, torej nadaljevala je tam, kjer je kot osemletna deklica končala. Njen ples na odru je zahtevno poskočen in igriv, ritmično pa ga spremljala še s svojimi ritmi.
Majda Lekše zase pravi, da je radovedna popotnica življenja, kar jo je pripeljalo do predstave gledališča Glej: Starci. Potem se je zanjo zgodil ples, nekaj tako lepega, ko lebdi, se prepusti lepoti, svobodi in ljubezni. V predstavi je zaživelo njeno jutro prebujanja, joge in meditativnih gibov ob plesu, petju in pripovedovanju.
Maja Culiberg pa obožuje gledališče, s telovadbo, kot pravi, pa ni bila nikoli na ti, dokler ni prišla na plesne vaje k mojstru Jenku, potem jo je ples zares pritegnil in je zelo rada članica seniorske skupine PTL. Iz Maje kar zrači optimizem, ki se ga zasledi tudi v njenih gibih. Vse tri pa se ob koncu predstavijo še kot plesni trio, ko se vsaka postavi v svoj barvni krog, seveda na primernih razdaljah, na samem koncu pa sledi še skupinska linearna plesna formacija, ki se konča s poklonom ob navdušujočem aplavzu.
