29. april, ko ves svet pleše

Devetindvajseti april je že tradicionalno dan posvečen plesu. Mednarodni dan plesa, za katerega je kriv Slovenec, ki je pred triintridesetimi leti prepričal mednarodni gledališki inštitut pri Unescu, da bi rojstni dan baletnega reformatorja Jeana Gerogesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727, proglasil za mednarodni plesni dan. Dr. Henrik Neubauer je ta naša plesna, baletna, režiserska, koreografska legenda, ki vsako leto poskrbi tudi, da oddaja Parada plesa in naš portal pravočasno dobita poslanico prevedeno v slovenski jezik. Tako je bilo tudi letos.

Ustaljena navada je, da ob tej priložnosti napiše nekaj spodbudnih besed ali pa razmišljanj o plesni umetnosti velika mednarodna plesna ali baletna zvezda. V tridesetih letih se jih je zvrstilo kar nekaj; začenši z našim Henrikom Neubauerjem pa Jurijem Grigorovičem, Matsom Ekom, Jirijem Kylijanom pa Julio Bocca. Predlani je ta čast pripadla Anni Teresi De Keersmaeker, lani je bil to maroško-belgijski koreograf in plesalec Sidi Larbi Cherkaoui, letos pa boste prebrali razmišljanje tajvanskega koreografa Hwai-min Lina, ki je bil rojen 19. februarja 1947 v Ksingangu, v okrožju Chiayi na Tajvanu. Študiral je na Univerzi v Chengchiju, leta 1969 pa še na pisateljski delavnici univerze v Iowi. Najprej so ga poznali kot pisatelja, nato pa se je začel na univerzi v New Yorku ukvarjati še z modernim plesom. Leta 1973 je na Tajvanu ustanovil skupino Cloud Gate Dance Theatre (ime izvira iz najstarejšega znanega kitajskega plesa) s 24 plesalci, leta 1983 plesni oddelek nacionalne univerze umetnosti v Tajpeju in leta 1999 še Cloud Gate 2. Je umetniški direktor obeh skupin, za katere je koreografiral 86 del. Navdihuje ga tradicionalna azijska kultura, njegove koreografije izpričujejo zrel kitajski koreografski jezik. Ima šest doktoratov univerz na Tajvanu in Hong Kongu ter številne druge nagrade. Lin je odkrit homoseksualec in že dolgo živi s partnerjem pisateljem Chiangom Xunom v mestu Taipei.Njegova poslanica se začenja s predgovorom knjige The Book of Songs, antologije kitajskih pesnitev od 10. do 7. stoletja pred Kristusom.

"Čustva so razgibana in se oblikujejo z besedami. Če pa besede niso dovolj, govorimo z vzdihljaji. Če vzdihljaji niso dovolj, jih prepevamo. Če petje ni dovolj, potem jih nezavedno začnejo naše roke plesati in naše noge udarjati ob tla."

"Ples je mogočen izraz. Govori zemlji in nebu. Govori o našem veselju, našem strahu in o naših željah. Ples govori o nedotakljivem, a vendarle odkriva duševno stanje neke osebe ter temperament in značilnosti naroda. Kot veliko svetovnih kultur domorodci iz Tajvana plešejo v krogu. Njihovi predniki so verjeli, da bodo zle sile ostale zunaj kroga. S sprijetimi rokami si delijo medsebojno toploto in se gibljejo v skupnem ritmu. Ples združuje ljudi. In ples se dogaja v nevidni točki. Gibanja izginjajo takoj ko se pojavijo /gibanja se pojavijo in takoj izginejo. Ples obstaja le v minljivem trenutku. Dragocen je. To je prispodoba samega življenja. V tem digitalnem času imajo podobe gibanja milijone oblik. Fascinirajo nas. A nikoli ne bodo mogle nadomestiti plesa, ker slike ne dihajo. Ples je praznovanje življenja. Pridi, ugasni svoj televizor, izključi svoj računalnik in pleši. Izražaj se z božanskim in dostojanstvenim instrumentom, svojim telesom. Pleši in pridruži se ljudem v valovanju utripov. Izkoristi ta dragoceni in minljivi trenutek. Praznuj življenje s plesom."

Je potrebno dodati še kaj več? Mogoče še tisto mantro Parade plesa, da je dan brez plesa izgubljen dan. Današnji še posebej. Let’s Dance!

View Gallery 6 Photos