13. Front@ sodobnega plesa se je, tako kot smo že navajeni, odvijala na severovzhodu naše Slovenije, v glavnem mestu Prekmurja, v Murski Soboti od 28. avgusta pa do 1. septembra s prestižnim plesnim programom, ki ga je umetniški vodja festivala, koreograf in režiser Matjaž Farič oznanil z dvema preprostima besedama: resno, zaresno. Torej resno in prav zaresno so v Mursko Soboto pripeljali najboljše plesne predstave, mednarodne in domače nagrajence, ki so zapolnili odrska prizorišča tega festivala sodobnega plesa: Gledališče Park s 350 sedeži, Odprti oder, Preddverje Gledališča Park in slikovito Grajsko dvorišče MIKK.
Matjaž Farič je ob najinem pogovoru o festivalu dejal: "Je trinajsti festival po vrsti na obrobju in je resna stvar, ni pa resnobna, enako kot sodobni ples. Menim, da je trinajst srečno število, ki največkrat prinaša spremembe, zato tokrat in v spremembo s programom posegamo po gledaliških odrih, kjer se vrstijo plesni nagrajenci različnih generacij. Umetniško ustvarjanje zahteva delavnost ter predanost, ki vodi do izjemnosti, kar potrjujejo nagrade gostujočih avtorjev ter njihove izjemne stvaritve, kar je bilo tudi moje vodilo pri izbiri programa." Za drugo leto pa načrtuje mednarodni festival Front@ še bolj razpršiti po mestu in bližnji okolici. Zato tudi vabi plesne ustvarjalce, da svoje stvaritve umestijo v izbrane javne prostore ob dnevni svetlobi, tudi jih pravočasno rezervirajo z načrtovanim avtorskim programom v trajanju od 13 do 30 minut, med prijavami pa se izbira največ sedem avtorskih plesnih del. Razpis je objavljen že v letošnji festivalski programski knjižici. En takšen javni prostor je na primer mestni bazen z veliko zelenico in mogočnimi drevesi, ali pa njihov razkošni zeleni Park z romantično vodno zaplato, kjer domujejo pisane race in ki je že v preteklosti gostil raznovrstna plesna performativna dogajanja v času festivala. Tu je še obnovljena okolica soboškega jezera, na katerem so v 80. še surfali, poletno idilo pa pozneje skazili z nasutim peskom za gradnjo avtocest.
13. Front@ sodobnega plesa se je uradno začela 29. avgusta ob 20. uri, ko je festival odprl ter prisotne pozdravil župan Murske Sobote dr. Aleksander Jevšek, se tudi zahvalil Matjažu Fariču, ker je njihovo mesto umestil na svetovni plesni zemljevid, sam pa se trudi, da to njihovo mesto postane tudi odgovorno kulturno mesto.
Tako se je festival uradno začel s predstavo dveh priznanih koreografov, Guya Naderja in Marie Campos, lanskih prejemnikov nemške gledališke nagrade Faust 2017, ki sta jo prejela za svojo koreografijo Fall Seven Times v Staatstheater Mainz. Spomnimo se, da je skupina Tanzmainz z omenjeno predstavo nastopila lanskega 19. junija na sceni Španskih borcev na povabilo Zavoda En-Knap v okviru njihovega programa Izvoz-Uvoz ter s podporo Goethe Instituta Ljubljana. Na 13. festivalu Front@ sta omenjena koreografa uprizorila svoj novi avtorski projekt, svetovno premiero Set Setov/Set of Sets (ES), ki je nastajala po njuni zamisli ter režiji, ob umetniškem svetovanju Alexis Eupirre ter asistentki vaj Tanji Skok in ob plesalcih ter soustvarjalcih: Maria Campos, Guy Nader, Roser Tutusaus, Lisard Tranis, Clementine Telesfort, Csaba Varga, Tom Weksler, na avtorsko glasbo in v izvedbi Miguela Marina, v produkciji Raqscene, Elclimamola. Njun avtorski koreografski jezik je vsekakor specifičen, tudi razpoznaven, ko fluidno in neverjetno dinamično premagujeta zemeljsko težnost, tudi vedno znova domiselno gradita svoja natančno določena ter precizno časovno opredeljena plesna sosledja, ko odpirata nove gibalne kontekste in sozvočja. V svoji novi koreografiji pa še toliko bolj stopnjujeta ter natančneje gradita polete v višave, tudi višinske pokončne in vodoravne rotacije, ki kar kljubujejo sili teže, in ko telesa postanejo pospešeno leteča.
Oder v beli svetlobi (oblikovanje svetlobe Yaron Abulafia) ter v zaobljeni scenski belini (tehnično vodstvo Albert Glas) se gledalcem odpre, tudi kak trenutek celo sameva, nato pa ga počasi obljudijo posamezniki, oblečeni v kostumsko delovno sivino in črnino (kostumi Anna Ribera), ko krožno korakajo po prostoru, vse dokler se v sredini, v njihovem jedru ne začnejo repetirati krožne zasnove, najprej v duetu, potem pa še v skupini, ki zavibrirajo in se prenašajo po krožnici prostora. Gibanje je logično ter prelivajoče. Zdi se, da se zbirajo posamični gibalni delci, ki snujejo osnovne oblike, se natančno usmerjajo ter vrstijo kot kak plesni perpetuum mobile, občasno se tudi stisnejo v določene pozicijske oblike, da bi se v novi gibalni soluciji, v novem izhodu tudi znova zavrteli in zasnovali novo kompaktno zamrznitev. Predstava se gleda kot odsev razgibanega vesolja, kjer se gibalni elementi (atomi) zbirajo v skupinske (molekularne) plesne zasnove, v koreografsko zasnovo plešočega vesolja. Posebnost te koreografske uprizoritve je tudi glasba, ki sledi ter dodatno potencira prostorsko dinamiko, tudi celo izzove gibalne oscilacije, ki se vrstijo v določenemu ritmu. Predstava nima zaključka, saj konec nastopi ob popolni zatemnitvi dveh rotirajočih teles, v ravnotežni diagonalni kombinaciji treh akterjev .
Gledalci so navdušeno nagradili predstavo, tudi s stoječimi ovacijami pozdravili nastopajoče in se kar težko odpravili proti izhodu. Po predstavi je sledil še pogovor z ustvarjalci, ki ga je pripravila in vodila Andreja Kopač. Govora je bilo o predstavi, ki so jo gradili okoli štiri mesece, ko je sledilo izjemno natančno ter intenzivno delo s poudarkom na medsebojnem zaupanju in sodelovanju, ko je pojem časa postal temeljna funkcija tega zelo razgibanega koreografskega koncepta.
No, na Odprtem odru gledališča Park je že ob 19. uri stekla prva plesna predstava, čast pa pripadla Lii Ujčič, prejemnici Opus produkcijske nagrade 2017 za njen avtorski plesni projekt Indultado, ki jo talentiranim plesnim ustvarjalcem podeljujeta Javni sklad RS za kulturne dejavnosti/JSKD RS in PS Intakt. V Murski Soboti je bila to že tretja uprizoritev Lie Ujčič, ki tudi že opazno gradi svojo profesionalno plesno pot na plesni sceni Dunaja, o njenem avtorskem prvencu smo že poročali na portalu Parada plesa. Lia je v pogovoru ob zaključku uprizoritve dejala, da je v določenem času veliko potovala po Španiji, celo prisostvovala njihovi tradicionalni bikoborbi, ko jo je očarala življenjska moč bika, njegova borba za življenje, ki se, čeprav v ozračju voha svojo smrt, bori z vso silo za lastno preživetje, in to vse do samega konca. Bila je v tolikšni meri presunjena, da se je po prejeti nagradi samoumevno odločila za avtorski solo, ki se gradi na pogumu in borbi, tudi za življenje, ki se ga nikoli ne preda.
Uprizoritev na Odprtem odru in ob dnevni svetlobi je odpirala nova občutenja ter vsebinska doživljanja, ko so do izraza prišle avtoričine geste, tudi nazorno odsevala njena notranja čutenja ter razmišljanja, tako kot Matjaž Farič zapiše v svojem nagovoru v programski knjižici: "Ples je najbolj človeška umetnost. Plesalčevo telo v akciji je prelita misel v konkretno." In tako je Lia Ujčič tokrat konkretno barvala svojega pogumnega bika, tudi senčila misel o lastni upornosti in borbi. "In tako je strelec po horoskopu ustrelil bika," je ob zaključku pogovora dejala Andreja, ko ji je na njeno vprašanje Lia odkrila svoje rojstno znamenje.
13. Front@ se je v plesnem veličastju pravzaprav začela že torkovega večera, 28. avgusta, s predvajanjem filmskega plesnega dokumentarca režiserja Brayana Littlea: The African Cypher/Afriški krog (ZA), ki posname pristno življenjsko okolje južnoafriškega plesalca Princea Mofokenga, ki je svoje plesno ime ponesel daleč izven meja Južne Afrike, bil pa plesalec, ‘pantsula’, kar v zulujščini pomeni plešoče ploske noge. Prince se je rodil v Mapetli Soweto, tudi svoj čas bil ‘tsotsi’, gangster, morilec, ki v svojem okolju ni smel krasti, ker bi ga skupnost ubila, policija pa je ignorirala njegove velekraje. V filmu sledimo nasmejanim obrazom mladeničev kipeče plesne energije, ki na pesku, cesti preprosto razgrnejo sivo plahto ter že zaplešejo svoj plesni prestiž ob ritmu in pesmi, pozneje tudi že ob glasbenih vložkih, ko se njihova telesa premetavajo, rotirajo na vse možne strani in po zraku, ko tekmujejo v svojih plesnih atrakcijah, tudi zaigrajo bojevniške plesne vsebine. Družijo se med seboj, se zabavajo, tudi se s svojimi gibalnimi izvedbami gibko ter vratolomno radi izpostavljajo. Prince se v svojih gibkih atrakcijah zdi kar bahav, ko tudi bahavo kljubuje cestnemu prahu in prometu, na filmu pa se sledi, kako se vozniki avtomobilov spretno izogibajo njegovim letečim manevrom. S prijateljem Mado Sthembisom (Shakers&Movers) sta bila kot brata, živela sicer vsak v svojem improviziranem bivaku, vendar se redno obiskovala, imela enake cilje in si skupaj delila hrano, tudi debatirala, kako mikrovalovke niso več v trendu.
Med seboj se pogovarjajo v svojem jeziku, tudi v angloafriški mešanici, ko že slavni Tom London iz Sowetoś Finest govori angleščino z nizozemskim prizvokom, nekdo med njimi je izjavil, da se angleščine nikoli ne bo učil, ker je to jezik belcev. Prince je dejal, da pleše, kot bi mu nekdo prislonil pištolo na sence. Ples je njegovo življenje, prav tako je postal novo življenje temnopoltih Sowetov. Ko so plesali kar tako in kjer koli in so jih občudovali otroci, ‘tsotsi’, odrasli, s plesom so tudi poučevali otroke, da bi jih vpeljali v boljši in bolj čutno razgibani svet plesa. Za možno plesno izobrazbo so se nekateri med njimi lotili trgovine s hrano, ko so preprodajali bele košate kure ter jih dobavljali s svojimi odpadnimi avtomobili.
Farič je upal, da bo film že pred leti pripeljal na Fronto, pa se je zgodila težka bolezen Princea, nato pa sledilo še njegovo slovo, ko ni mogel premagati svojega krvnega raka. Na pogrebu 21. novembra 2015 v Mapetli so predvajali dokumentarec o njem, tudi plesali, kar je bilo še dodatno posneto, in je bila tudi vsebina predvajane filmske različice skupaj s pozdravi ter najboljšimi željami k ozdravitvi njegovih plesnih prijateljev iz različnih krajev sveta. Film je že leta 2012 prejel nagrado občinstva na Encounters filmskem festivalu Južne Afrike, tudi bil proglašen za najboljši južnoafriški dokumentarec Durban International Film Festivala. Pantsula ples je nastajal v času apartheida kot plesni protest ob komentarjih, gradil pa na ameriškem jazz plesu 30. let, sledil še plesnim ritmom charlstona, ob političnih spremembam pa se dopolnjeval ter plesno nadgrajeval, da bi pozneje ob rapu ter pouličnih plesnih atrakcijah botroval zahodnemu hip-hopu in breaku. Ko se sledi starejšim plesalcem pantsule, je to ples hitrih letečih nog, tudi delno izpolnjen s tradicionalnimi koraki, kjer se v ritmičnih brzicah nadvse poskakuje ter atraktivno obrača v zraku. Plesni dokumentarec je bil na festivalu Front@ še enkrat predvajan zadnjega avgustovskega večera. Farič pa že razmišlja o njegovem predvajanju na ljubljanskem Kongresnem trgu, kjer upa, da bo lahko poskrbel še za slovenske podnapise, tudi animiral naše hiphoperje.
Vprašala sem ga, kako se festival Fronta@ oziroma njegovo umetniško vodstvo festivala umešča v njegov ustvarjalni in delovni ritem koreografa ter gledališkega režiserja. Odgovoril je, da kar težko, saj ga festival docela okupira, vendar pa je Front@ njegov festivalski hobi, je nekaj, kar rad dela, kar si je tudi izbral z določenim namenom, živi pa predvsem od svojih koreografskih in režijskih del, drugače Front@ sodobnega plesa niti ne bi mogla obstajati.