Distopija konceptualno ponazarja namišljen in človeku sovražen svet, v katerem se resničnost staplja s hromečim občutenjem groze in brezupa, svet, v katerem izrečena protislovja vodijo v najskrajnejše sodbe. Zgodba se giblje med resničnostjo in sanjami, resnico in delirijem, skozi imaginarij prepletenih zvokov in gibov. Prehaja v igro vzgibov, ki žensko spremlja v navidezno blagohotni družbi, vendar jo pravzaprav zasužnji in oropa lastnega jaza, celo lastnega telesa, ter preobrazi v nekakšen avtomat z vnaprej programiranimi, krmiljenimi gibi. Zgodba se navdihuje pri resničnosti, ki jo živimo, odstira skrite strani našega sveta, zaznamovane s tišino in osamljenostjo. Sodobne življenjske danosti raziskuje z namenom osvetliti nepravičnost in krutost sistemov, ki jih ustvarjajo družbeni mehanizmi nadzora. Uvodoma slavljenje in spomin vpeljeta metronom, ki kot vodilni motiv neprekinjeno določa ritem življenju, fizični premoči moških, s katerimi se plesalka želi kosati, potrebi po ljubezni, jezi ob zavesti, da družbi ni mogoče pobegniti. Fikcija izpodrine resničnost. Prikliče bivanje, sestavljeno iz drobcev strtih in praznih sanj, v katerih protagonistko nazadnje pokončajo lastni doživljaji, nas pa odvedejo v globine čustvovanj.
Patricia Guerrero (1990), leta 2019 ‘plesalka v fokusu’ nizozemskega Bienala flamenka (Flamenco Biënnale NL), je največja vzhajajoča flamenko zvezda. Po briljantnem nastopu v delu D. Kihot Andrésa Marína (uvodna predstava Bienala flamenka leta 2019) se s svojim drugim solističnim projektom Distopíja dokazuje kot ena največjih plesnih ustvarjalk flamenka svoje generacije, v iskanju novega jezika flamenko plesa. Telo Patricie Guerrero prekipeva od flamenka, z njim riše fantastične geometrične oblike. Igriva, gibka, vendar z izjemno močjo v nogah. Z ritmom prežeto telo eksplodira v Distopíji, zgodbi o ženski moči in ranljivosti v družbi, ki samo sebe šteje za popolno. Po besedah nizozemskega filozofa Hansa Achterhuisa naj bi se: “Utopija v distopijo spremenila tedaj, ko ljudje doživljajo veliko čustveno prizadetost: ljubezen, strah, jezo.” Patricia Guerrero ta občutenja odpleše in odigra v prostoru med sanjami in resničnostjo, resnico in norostjo, v utripajoči flamenko krajini. Energična, razbrzdana, z odtenki sledi Pine Bausch. Izjemno nadarjenost Patricie Guerrero (1990) so prepoznali že v rosni mladosti. Iz plesa se je začela uriti pod vodstvom matere Mari Carmen Guerrero v Granadi, pri petnajstih letih pa se je pridružila Centru za flamenko študije in njegovemu vodji Mariu Mayu. Poučevala so jo legendarna imena, kot so Manolete, Juana Amaya in Eva Yerbabuena. Leta 2007 je na Festivalu de la Unión prejela prestižno nagrado el desplante, ki ji je zagotovila uspešno plesno pot. Leta 2010 se je pridružila skupini Rubéna Olme, pozneje pa delovala kot solistka ansambla Flamenko balet iz Andaluzije. Eno od vodilnih vlog je odigrala v filmu Flamenco slovitega filmskega režiserja Carlosa Saure, še prej pa z gledališkim delom Flamenco Hoy gostovala na vseh vidnejših odrih sveta. Sodelovala je z velikimi imeni, kot so Belén Maya, Arcángel in Dani de Morón. Leta 2012 je na Seviljskem flamenko bienalu prejela nagrado giraldillo za nove talente, 2016 pa s svojim prvim solističnim delom Catedral na istem festivalu prejela nagrado za najboljšo predstavo. Leta 2017 se je predstavila v vlogi Dulsineje v delu D. Kihot Andrésa Marína (uvodna predstava Flamenko bienala leta 2019), kar je označila kot “osvobajajočo izkušnjo, ki me je preobrazila v plesalko, kakršna sem danes”.
Patricia Guerrero ne verjame v srečo. Zavrača misel, da bi takšen koncept lahko zasenčil nekaj, kar je plod trdega dela. Ob tem ne govori o poglobljenih vajah, specifičnih dietah ali pomanjkanju časa, da bi sploh razpakirala prtljago. Misli bolj na osebno žrtvovanje, ki ga prinese vsakršno odločanje. Odgovornost dela. Tudi zato se vlogi ene najobetavnejših flamenko plesalk predaja s popolno naravnostjo in osupljivo zrelostjo. Čeprav njena dosedanja umetniška pot izkazuje dar čudežnega otroka, izrecno poudarja, da gre za zaslužene dosežke: “Vsak korak je trdo prigaran”, njena največja želja pa je ohraniti žar zanosa.
Že pri osmih letih je plesala na odru prizorišča Peña la Platería, pri sedemnajstih prejela plesno nagrado desplante na tekmovanju La Unión, pri dvajsetih jo je k sodelovanju vabil Carlos Saura, danes pa je dobitnica dveh nagrad giraldillo. Morda se zaradi burnega razvoja umetniške poti od otroštva tako res zdi, vendar v resnici uspeha ni dosegla zelo zgodaj. Stvari se je vedno lotevala z majhnimi koraki. Tudi zato ker si ne želi biti trendovska, saj moda hitro zastari. Želela se je najprej naučiti, kako voditi plesno skupino, potem pa tudi kako se prepustiti drugim mentorjem. In ravno sodelovanje z režiserjem je bilo zanjo, kot pravi, najboljša izkušnja. Ne predstavlja si snovanja projekta brez neodvisnega očesa, saj je ustvarjalčevo videnje zelo drugačno od videnja ljudi od zunaj. Potem pride tudi do nesoglasja s samim sabo, saj se je treba sprijazniti s poslušanjem o svojih napakah.
Obdala se je z ljudmi, kot so Mario Maya, Rubén, Arcángel, ki si delijo skupno lastnost: svoji umetnosti se predajajo z ljubeznijo in s tako neizmerno strastjo, da je nalezljiva. Od nekdaj si je prizadevala slediti njihovemu zgledu, ne izgubiti zanosa, čutiti klic in se projektu predati s pozitivno naravnanostjo. Danes, ko nastopa na določenih festivalih in prizoriščih, se počuti, kot bi vstopala v elitne kroge plesalcev flamenka, ki jih je občudovala vse življenje. “Najtežje je bilo pred devetimi leti zapustiti dom v Granadi in oditi v Sevillo. Imela sem osemnajst let in vedela sem, da moram tja. Prišla sem na študij drugih zvrsti, ne flamenka, saj sem se v njem od nekdaj urila. Tedaj je bilo srečanje z Rubénom Olmom zame odločujoče. Od tedaj sem obdana z imeni, kot je Agustín Diassera, povabili so me k sodelovanju pri filmu Carlosa Saure, tedaj sem spoznala Arcángela, vse se je odlično ujelo. Če se ne bi odločila oditi od doma, bi vse ostalo po starem.“
Prepričana je, da je ključ do uspeha trdo delo. Ključni lastnosti, ki jo opredeljujeta, sta moč in energija. Obožuje improvizacijo, saj bi v nasprotnem primeru ne mogla plesati, to je njen prostor za svobodno umetniško izživetje, tam ohranja spontanost.
Poleg plesalke je tudi pedagoginja. Njeno stališče je, da je treba flamenko najprej vzljubiti, mu zavzeto prisluhniti, spoznati njegovo bistvo. Vedeti moraš, kako cante deluje, da ga lahko interpretiraš, drugače je to samo reprodukcija naučenega, flamenko pa, ravno nasprotno, zahteva osebni vložek. Vsekakor ji je jasno, da je flamenko umetniška zvrst, ki te zasvoji. In nauči živeti strastno. Omogoča izražanje čustev in občutek svobode, samospoznavanje in samoiskrenost. Ne trdi, da gre za način bivanja, vendar je s plesom premagala številne težave. (o predstavi Distopíja, ki je njen drugi veliki solistični projekt razmišljajo v PR službi Cankarjevega doma in vas vabijo, da si predstavo ogledate v torek ob 19.30 na odru Gallusove dvorane in se udeležite po predstavi še pogovora z umetnico, ki bo ob 21.30 v Cankarjevem domu. Z granadsko umetnico se bo zaključil festival Bi flamenko)
