Urška Centa. Kot družbo nas ples na izrazni umetniški ravni sploh ne zanima!

Juhu, 8. februar je tu. Čestitam, Slovenci! Jaz pa v Madridu berem vse te članke in si ne morem pomagati, da se ne bi ‘skašljala’ in ….
Da sta splošna rodovitnost in ustvarjalnost v Sloveniji podprti zelo slabo in so tako posledično glasba, gledališče in likovna umetnost sestradani, že vemo. Kaj pa plesna umetnost, umetnost giba? Spet je prezrta in spet popolnoma nevid(e)na.

Slovenija je država, kjer se na javni visokošolski stopnji ples enostavno ne udejanji, kjer so razpisi in podobna jajca namenjeni peščici posameznikov, ki jih birokratsko sito in tesna osebna ter družinska poznanstva obdržijo na površju, kjer plesni festivali obstajajo samo zato, da lahko rečejo, da jih nekaj imamo. Dejstvo je, da nas kot družbo ples na izrazni umetniški ravni sploh ne zanima. V vsem tem neoprijemljivem, nebesednem in neabsolutnem itak ni smisla. Da mi misliti takole – tele plesne ‘wannabeje’ pustimo, da skoraj crknejo od lakote, da se naučijo, da naj že enkrat odrastejo in nehajo sanjati boljši svet, kjer lahko vsak dela, kar hoče, in doprinaša k družbi tako, kot misli, da lahko najbolj pripomore s svojimi danostmi. Naj že malo izpraznijo glavo takih in podobnih idej.

Razmišljam … Razmišljam, da bi v samem rosnem začetku nehala biti kulturnica. Da bi se šla umetnost drugače in odprla svojo akademijo za podaljševanje trepalnic in kreiranje modnega bloga. To je vsaj oprijemljivo, moderno, zrelo za #likeforlike #followme #tagforlikes #selfie #cute #picoftheday kulturo instant kretenizmov, od katerih lahko spodobno živiš. ‘Voilà’. (je na družbeno omrežje ob slovenskem kulturnem prazniku, zapisala plesalka flamenka Urška Centa, sicer članica skupine CoraViento, ki trenutno živi v Madridu)