"Ideja za predstavo Ugriz izhaja iz večno aktualne teme medsebojnih odnosov, konkretnejše odnosa med moškim in žensko. S soplesalcem in soustvarjalcem Dušanom sva bila med procesom ustvarjanja oba zapletena v nerešljiv objem vsak s svojim partnerjem. Vsakodnevno sva se spopadala z raznoraznimi nasprotujočimi si čustvi, ki nama niso pustila ne zapustiti odnosa, ne ostati v njem. Sama sem kot avtorica iskala razloge, zakaj ne morem oditi iz odnosa, kjer vse očitno kaže na propad; kjer je vse postavljeno tako, da vem že v naprej, da bom iz njega odšla prizadeta.
V procesu sem se postavila v lik ženske, ki jo pretepa njen mož. Zame je bila to ekstremna situacija. Iskala sem občutke, razloge, ljubezni in romantične ideale, ki temu liku preprečujejo, da bi odšel iz odnosa in mu celo dajejo razloge, da na to niti ne pomisli. Za ustvarjanje lika sem izhajala iz svoje izkušnje, ter njene ekstenzije. Kot avtorica se mi je bilo težko se ne postaviti v vlogo žrtve, ki tako že samodejno pridobi na svojo stran moralno ozaveščeno občinstvo. Hotela sem priti dlje in se dotakniti vseh nesmislov, ki jih živimo v življenju; nesmislov, ki smo jih podedovali po naravni poti od družbe in staršev in se jih ne moremo znebiti. Predstava se od lika pretepene ženske sprehodi k liku moškega, ki ima tudi sam romantično predstavo o svojem osvajalnem moškem šarmu. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih v odnosu predstavljali, se naša narava kaj hitro spreminja in ničesar več ne razumemo. Kaj hitro se znajdemo z ljubljenim partnerjem pred televizijo in se sprašujemo, kaj se nama je to lahko zgodilo? Še vedno sanjarimo o sreči in zaljubljenosti, medtem ko se mimogrede zlajamo eden na drugega kot dva psa, ki so ju privezali na njuni lastni utici. Predstava jadra med različnimi stili. V procesu se nisva hotela omejevati s tehnikami in žanri, saj sva iskala predvsem način, kako izraziti neizrečeno. Pri gledalcih bi si želela, da bi zaslutili, kako življenje ni le belo in črno; kako hitro obsojamo in kako hitro smo obsojeni; kako enostavno je postati žrtev svojega ideala. Kot avtorica želim gledalce izpostaviti tako sliki, v katero so sami vpleteni, kot tudi jim kazati sliko, do katere imajo distanco, in pri tem ustvariti možnost, da vidijo kako blizu smo si v svoji človeški ranljivosti.
Ples je umetnost, ki danes težko živi – zdi se, kot da je ples svoja zlata leta že preživel. Osebno se nerada nagibam k misli, da je za to kriva politika oz. družba. Ples je poseben izraz, ki zahteva izkušnjo telesa, zato se je z njim težko identificirati. Pravijo, da dele telesa in gibe začutimo preko zrcalnih nevronskih povezav, kar verjetno pomeni, da zato, da se vzpostavi zrcalni občutek giba v telesu, potrebujem skušnjo le-tega. Zatorej domnevam, da nekateri ljudje ples težko začutijo preko vizualnega medija. Torej, vsi bi morali več plesati. In lepo bi bilo, če bi. Šele potem se lahko pogovarjamo o gledanju gibalnih predstav. Seveda lahko vedno občudujemo virtuoznost dobrega plesalca, a efekt fascinacije mine na žalost precej hitro.
Sama se v gibalnem gledališču poslužujem različnih žanrov in besede, zato da se lahko približam tudi ljudem brez plesne izkušnje. Tako si želim (mogoče domišljam) ljudem približati gib in ples preko neke povezave, ki je za njih možna.
Za trenutno situacijo v kulturi pa si želim le to, da bi ne glede na to, kam današnja politika pelje, umetniki nadaljevali svoje ustvarjanje in tako z umetnostjo še naprej kazali zrcalo družbi in posamezniku. Seveda si želim, da bi se lahko s svojim delom preživljala (kar pa trenutno ni možno), a vendar ne verjamem, da je kvaliteta kreacije, moč umetnosti in prodornost umetniškega dela odvisna od socialnega statusa umetnika in denarja, ki mu ga država za to nameni. Seveda govorim s svoje perspektive posameznika; kakšen odnos pa bi rada imela država do umetnosti in kulture, pa je drugo vprašanje. Težko bi rekla, da sem ponosna državljanka države, ki je ukinila Ministrstvo za kulturo." (razmišlja o plesu za naš portal plesalka, koreografinja in pedagoginja Tina Janežič in vabi na ponovitev predstave Ugriz 15.5. ob 20.00 v Mini teater v Ljubljani)
