Zgodba Bardo izhaja iz izkušnje očetove smrti. Bardo pomeni stanje med dvema trenutkoma. Pretekli dogodek se je končal, prihodnji pa se še ni zgodil. Vsak trenutek našega življenja je pomemben, torej vse, kar počnemo, se odločamo, izbiramo poti, predvsem v odnosu do soljudi, vse ima neke posledice in se manifestira v življenju kot bumerang, dober ali slab. Lahko se manifestira tudi v vmesnem stanju, stanju po smrti − v bardu. To je stanje, ko snovnega telesa ni več in nastopi naše zavedanje, ki lebdi kot sanje. V vsakem trenutku nekaj v nas umira in se nekaj znova rojeva. Nenehni ciklus umiranja in rojevanja je le en ciklus na zemlji. Pridobivanje in zapuščanje telesa je tudi le ena od oblik rojstva in smrti. Smrt torej simbolizira dejanje − ločevanje ali slačenje od starega in oblačenje v novo stanje, novo stanje zavesti. S tem pridobimo možnost osvobajanja ali vstopa v praznino.
Praznina je prostor, kjer ni misli, je torej brez misli, mišljenja, analiz. V ta prostor lahko vstopamo samo, ko se osvobodimo bolečin oziroma čustev na sploh. Vsaka od akterk na odru vstopa v ta prostor skozi različna izkustva in prek svojih orodij v stanju zavesti. Plesalki za vstop v ta prostor uporabljata telo, ki ga uporabljata kot medij v izkustvu, glasbenica za doseganje tega prostora vstopa prek glasbe.
Tako zgodba postane zgodba življenja, ki postane neoprijemljivo, saj v teh stanjih štejejo le izkušnje, ki smo si jih ustvarili in kako jih peljemo naprej. Predstava se tako dotakne zgodb, ženskih zgodb, ki jih peljemo na odru tri umetnice, dve plesalki in glasbenica, ki v živo ustvarja glasbo in vokal. Ta stanja lahko postanejo pričevanja treh posameznic, ki peljejo zgodbo, neodvisno druga od druge, a hkrati postanejo del zgodbe druge. (razmišlja koreografinja in plesalka Tina Dobaj v svoji najnovejši predstavi Bardo, ki bo doživela premiero 27. novembra ob 19.30 v mariborskem Narodnem domu in ponovitev 29. novembra ob isti uri na istem mestu.)
