Človeško telo je oblika, v katero so vpisani gibi nekega življenja. Šest neprofesionalnih plesalcev starejših od 60 let iz Ljubljane in Tenerifov združuje neustavljiva želja po plesu. Njihova opolnomočena telesa se povežejo v razpršeni koreografiji, s katero vplivajo na razumevanje plesne zgodovine. Stičišče srečanja postane skupni prostor podob skozi objektiv, ki se prepletajo s premikajočimi telesi v živo.
Carlota Mantecón (1984) se je rodila na otoku Tenerife v Španiji. Je plesalka, koreografinja, umetnica, ki ustvarja na področju uprizoritvenih umetnosti. Pri ustvarjalnem delu se osredotoča na raziskovanje telesa v gibanju, v dialogu z drugimi umetniškimi zvrstmi. Podiplomski študij sodobnega plesa je končala na London Contemporary Dance School. Od leta 2016 se aktivno ukvarja predvsem s starejšo generacijo na področju La Lagune in Santa Cruza na Tenerifih. Kot pedagoginja sodobnega plesa in improvizacije ter inštruktorica joge vodi redno vadbo in delavnice na Balearskih otokih in na celini. O sebi so plesalke in soustvarjalke giba iz Slovenije povedale:
Majda Lekše: Sem radovedna popotnica skozi življenje in največja vrednota zame je svoboda. Življenje opazujem skozi rožnata očala in tudi v težkih trenutkih vedno iščem izhod in nove poti. Rada imam izzive, privlači me neznano. Moja radovednost me je pripeljala v gledališče Glej, kjer sem se preizkusila v predstavi Starci. Res je poseben užitek stati na odru, odkrila sem nov svet in tudi igralka bi lahko bila. Iz Gleja pa v PTL, saj se vedno odprejo kakšna nova vrata, če si sam odprt. Tokrat ples. To je pa tako nekaj lepega in neizmerno uživam. Preprosto neham obstajati, lebdim, letim, se prepustim neizmerni lepoti, svobodi, ljubezni ….. Zase pravim, da življenja ne živim, ampak ga čutim.
Metoda Pavlič: Rodila sem se leta 1948 v Ljubljani, kjer sem živela skupaj s starši in 7 let mlajšim bratom. Pri 5-6 letih so me vpisali v baletno šolo a je trajalo le približno 2 leti (menda sem bila preveč mirna?). Poleg šole sem se ukvarjala z orodno telovadbo, veliko z drsanjem in metala kroglo. V 80-h sem začela prakticirati jogo in jo v okviru zmožnosti še sedaj. Po upokojitvi sem študirala španščino, slikarstvo in z možem do njegove bolezni plesala v Boleru. Umetnost mi v vseh pogledih veliko pomeni, predvsem slikarstvo. In potem se je odprlo nebo, pristala sem v PTL in nadaljevala sem tam, kjer sem kot 8 letna deklica končala. Pri plesu.
Maja Culiberg: S telovadbo nikoli, od kar pomnim, nisem bila na ti. Pravzaprav niti ne vem ne kdaj, ne zakaj me je res potegnilo notri za ples. Vedno sem rada ob glasbi, verjetno takrat kaj več od Avsenikov ni bilo, migala z ritjo. Ampak čisto zares in res orenk pa sem notri padla, ko sem začela hoditi na plesne vaje k mojstru Jenku. Začetni tečaj, nadaljevalni tečaj, nadaljevalno nadaljevalni tečaj, …. Normalno nadaljevanje je bila Festivalna dvorana ob sobotah zvečer. Moje najlepše obdobje, če izvzamem do 35 leta, se je začelo okoli 55 leta. Začela sem potovati. Obožujem gledališče. Rada imam ples in zelo, zelo rada sem članica seniorske skupine Plesnega Teatra. (Vabi na predstavo Stičišče srečanj ekipa PTLja, ki se bo vzporedno odvila v Plesnem Teatru Ljubljana danes ob 21.30 in na otoku Tenerife ob 20.30 po lokalnem času. V njej bo nastopilo 5 starejših neprofesionalnih plesalk in en plesalec.)
