"Tudi baletna stroka je skozi medresorska pogajanja o spremembah ZUJIKA (Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo) odraščala. Na dobri poti, da srž problema poklica dobi potrditev v državnem zboru. Potrditev, ki bi z uradno zeleno lučjo nekako le primorala vse zadolžene odigrati do konca. Končno. A ni šlo. Člen 92 a je ostal brez soglasja. Člen, ki bi stal kot temelj, na katerem naj se razvije ustrezen sistem poklicne pokojnine. V celostnem paketu. Ne gre samo za to, da se je dodana delovna doba s šest mesecev na eno leto zmanjšala na tri mesece na eno leto. V bivši državi se je temu reklo benificija. V demokraciji se temu reče dodana delovna doba. Prav. Niti eno niti drugo danes nič ne šteje. Baletni plesalci se zaposlimo že zelo mladi, še pred 18. letom starosti. Psihofizične narave balerine in njenega časa mi ni treba opisati. A pokojninskega sistema to seveda ne briga. Čeprav se vsi strinjajo, da bo balerina težko plesala do svojih čez 50-tih ali vse do 60-tih. In, spoštovani, govorimo o klasičnem baletu, da me kdo ne bo potegnil za jezik, da ne bo pomote. Misel, da je klasični balet umetnost, ki laiku pomeni samo deklarirano početje z lepim in primernim, ali po domače guncanje afen, je preživela že dosti hude povsem drugačne realnosti. Na neki način se je zdelo, da smo se skozi pogajanja dogovarjali o ključni solidarnosti, ki jo specifika poklica baletnih plesalcev pač in nujno potrebuje. A tik pred zdajci se je spet izkazalo, da gre nova mantra takole: vsak zase, na svojem računu. Državni so tako ali tako bolj prazni. Denar pa za vse isti. In smo se vrnili v jedro vprašanja, ki nosi ohranitev poklica?
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.