Regina Križaj. Balet ni guncanje afen!

"Tudi baletna stroka je skozi medresorska pogajanja o spremembah ZUJIKA (Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo) odraščala. Na dobri poti, da srž problema poklica dobi potrditev v državnem zboru. Potrditev, ki bi z uradno zeleno lučjo nekako le primorala vse zadolžene odigrati do konca. Končno. A ni šlo. Člen 92 a je ostal brez soglasja. Člen, ki bi stal kot temelj, na katerem naj se razvije ustrezen sistem poklicne pokojnine. V celostnem paketu. Ne gre samo za to, da se je dodana delovna doba s šest mesecev na eno leto zmanjšala na tri mesece na eno leto. V bivši državi se je temu reklo benificija. V demokraciji se temu reče dodana delovna doba. Prav. Niti eno niti drugo danes nič ne šteje. Baletni plesalci se zaposlimo že zelo mladi, še pred 18. letom starosti. Psihofizične narave balerine in njenega časa mi ni treba opisati. A pokojninskega sistema to seveda ne briga. Čeprav se vsi strinjajo, da bo balerina težko plesala do svojih čez 50-tih ali vse do 60-tih. In, spoštovani, govorimo o klasičnem baletu, da me kdo ne bo potegnil za jezik, da ne bo pomote. Misel, da je klasični balet umetnost, ki laiku pomeni samo deklarirano početje z lepim in primernim, ali po domače guncanje afen, je preživela že dosti hude povsem drugačne realnosti. Na neki način se je zdelo, da smo se skozi pogajanja dogovarjali o ključni solidar­nosti, ki jo specifika poklica baletnih plesalcev pač in nujno potrebuje. A tik pred zdajci se je spet izkazalo, da gre nova mantra takole: vsak zase, na svojem raču­nu. Državni so tako ali tako bolj prazni. Denar pa za vse isti. In smo se vrnili v jedro vprašanja, ki nosi ohranitev poklica?

Sprememba pokojninskega sistema se je zgodila leta 2000. Za nekatere praktično čez noč. Poklic se je ujel sam vase. In žal tak še vedno ostaja. Poklic, ki mu stagniranje lahko edinole in zelo škodi. V perpetuum mobilu. Pa da se razumemo: poklic potrebuje celostno rešitev, a se z lahkoto prevečkrat zatakne. Kot da bi zahtevali le privilegij, ne pa uvid zakonov narave skozi psihofizične napore, ki ga baletni plesalec uresničuje od svojega otroštva skozi intenzivnost do svojega osebnega maksimuma. O dostojnosti priznanja profesionalizma. Potem seveda sledijo vprašanja, ki jih nosi družbeni sistem: Zakaj sploh? Zakaj imamo šole, ki producirajo profesionalne plesalce – nezaposljivo delovno silo? Zakaj imamo gledališče, ki ne zmore zagotavljati dela ali najbolj kakovostnega repertoarja? Zakaj imamo plesalce, ki si ne morejo privoščiti konca plesne kariere? Zakaj se po dolgih letih ni vzpostavil ustrezen podporni sistem, ne glede na to, da si cankarjansko radi iščemo modele v sosednjih evropskih modelih? Pa ja ne zato, ker država nima denarja? Zelo se strinjam z ministrom Grilcem, ki pravi, da bo novi NPK (Nacionalni program za kulturo 20142017) veljal za krizni dokument, saj prihaja sredi gospodarske in socialne krize. Priznava njene meje, ki so predvsem ekonomske. A ne priznava, da bi te postale meje človeški ustvarjalnosti. Upam in želim si, da bi imel prav! Zatorej in številnim desetletnim neuspelim poskusom navkljub verjamem v moč individuuma zno­traj množine in zavezanosti pripeljati stvari do kon­ca. Se dogovoriti. Urediti. Razbremeniti. Rešiti. Spre­jeti. Si priti nasproti. Ker si že teden dni popevam refren Pankrtov oziroma Zadnje ljubezenske pesmi: "nared me, unič me" …" (je v kolumni za prilogo Polet zapisala baletna solistka in dobitnica nagrade Prešernovega sklada Regina Križaj)