"Nejasno tudi ostaja, kaj predstava Luftballett sploh hoče od gledalca. Nejasno je, kako se obrača h kritičnemu, če še enkrat uporabimo Rancierov termin, emancipiranemu gledalcu. Ni niti docela abstraktna niti narativna in rez, ki ga v njej povzroči nastop psa, človeka, pevke in lubenice, zmoti razvoj nastavka ali zametka tistega, na čemer bi se ob nadaljevanju predstave svetilnih baletnih teles lahko formiral potujitveni učinek po brechtovski teoriji distanciranega in preiskujočega gledalca. Prav tako pa ta rez tudi prepreči, da bi se gledalec lahko docela vživel v tudi s fiziološkega vidika naporno plesno igro žarometov in bi tako kot v Artaudovem gledališču krutosti lahko ‘od znotraj’ prišel do samega bistva predstave. Če bistvo sploh obstaja. Predstava se namreč zdi polna zanimivih in domiselnih nastavkov, ki pa bi terjali nekoliko boljšo izpeljavo in povezanost v predstavo, ki bi dejansko delovala kot celota." (del kritike Polone Balantič na MMC RTV SLO o najnovejši predstavi Luftballet avtorja Vlada G.Repnika)
