Claudia Sovre je v svojem prispevku napisala: ‘Klobuk dol, Lukas je vsekakor talentiran umetnik v več smereh, ima posluh za jezike, ležijo mu igralske vloge, kar je dokazal že v mnogih baletih. Kljub temu moram priznati, da govorjenega teksta nisem vedno natančno razumela, saj je ta vsebinsko precej kompleksen in preveden v slovenščino z namenom, da gledalec poglobi stik z odrskim dogajanjem. Po besedah režiserke sta glasba in libreto močno sporočilna, in zato potrebujeta aktivnega poslušalca in gledalca, kateremu morajo izvajalci ponuditi čim več možnosti za stik z odrom ter stik z ritmičnim in s simbolnim jezikom. Prav zaradi tega se mi zdi škoda, da se tekst ne razume vedno v popolnosti, saj jezik Ferrera zaradi svoje simbolnosti in večpomenskosti že sam po sebi potrebuje globoko dojemanje in čustvovanje posameznika, da ustvari pomembne povezave, ki mu omogočijo dejavno sodelovanje pri soustvarjanju pomenskosti.’
Pravilno ugotavlja, da je libreto vsebinsko kompleksen, sama pa dodajam, da je prav tak seveda tudi v španščini. Naj citiram samo sebe, svoj zapis v gledališkem listu: ‘Ferrerov jezik v libretu je razkošen, slikovit, poln globoko zakoreninjenih kulturnih referenc, besedilo je dodatno obogateno s simbolnimi in z mističnimi prvinami. Na leksikalni ravni prinaša dialektizme, sleng, pomanjševalnice, neologizme, prozaične besede, biblicizme in še kaj. Ferrerovi verzi so bogati z večpomenskimi besedami, velikokrat z nizi večpomenskih besed, pri čemer se s kontekstom ujema več kot le en pomen vsake besede. Še zabavneje pa je takrat, ko so besede v lunfardu, buenosaireškem slengu, ki včasih prinašajo celo nasproten pomen, kot ga imajo v knjižni španščini. Libreto je poleg tega eno samo sosledje metafor. Jezik zato presega zgolj podajanje zgodbe, besedilo deluje predvsem s pomočjo asociacij – poslušalcu ne nudi enopomenskih verzov, temveč mu podaja pesniško oblikovano zaporedje besed, ki v poslušalcu vzbuja miselne in čustvene povezave ter mu tako omogoča, da dejavno sodeluje pri soustvarjanju njegovih pomenov.’
Zdi se, da je moj zapis težko razumljiv, zato naj razložim: libreto je v španščini napisan tako, da prebereš verz ali kitico in razumeš vse španske besede. Pomen vseh besed skupaj oziroma pomen verza ali kitice pa ni niti najmanj jasen. Libreto, po domače povedano, izgleda, kot da je Ferrer na kup nametal besede, ki nimajo nobenega smisla. Seveda je to daleč od resnice, libreto ima izredno literarno vrednost, ki sem jo ob prevajanju skušala ohraniti v največji možni meri. Da sem se dokopala do pravih pomenov, sem za vsak verz porabila več ur, raziskala sem vso zgodovino Argentine, tanga, Piazzolle, Ferrera, širše kulture Južne Amerike in nenazadnje, diploma iz teologije mi je pri prevajanju tega dela bila v neizmerno pomoč. Na Claudiin stavek, da je škoda, ker se tekst ne razume v popolnosti, zato odgovarjam: ‘Tak je bil tudi moj namen, ker je prav tak tudi izvirni libreto.’
Claudia tudi sama napiše, da je libreto poln simbolike, večpomenskosti. Moj odgovor: ‘Seveda in to je tudi razlog, da se libreta ne more razumeti ‘vedno v popolnosti.” To sem v gledališkem listu tudi razložila, in sicer: [B]esedilo deluje predvsem s pomočjo asociacij – poslušalcu ne nudi enopomenskih verzov, temveč mu podaja pesniško oblikovano zaporedje besed, ki v poslušalcu vzbuja miselne in čustvene povezave ter mu tako omogoča, da dejavno sodeluje pri soustvarjanju njegovih pomenov.
To pomeni, da poslušalec besedila ne razume na logični ravni, temveč besedilo preprosto posluša in ob tem se mu porajajo asociacije. Kakšne, je odvisno od posameznika. Ko sem napisala, da sem se držala hermenevtične prevajalske teorije, ki poudarja pomen razumevanja in interpretacije besedila, a hkrati poskuša ohraniti duh izvirnega dela, zajeti kontekst, kulturo in čustva izvirnika, prav tako pa tudi njegov slog in namen, sem želela povedati ravno to – da sem lahko libreto prevedla, sem morala razumeti, kaj želi povedati. Obdržati njegov slog in namen pa je pomenilo, da sem tudi v prevodu libreto morala ohraniti večpomenski, z vsemi metaforami, s simboli in z referencami, kar pomeni, če povem preprosteje, ohraniti sem ga morala ‘takšnega, da se ne razume vedno v popolnosti’. To je bil tudi Ferrerov namen, Yulia Kristoforova je v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu, lepo povedala: ‘Libreto Horacia Ferrera je napisan v visoko poetičnem jeziku, bogatem s simboli in z metaforami. Ko so mu očitali, da je delo težko razumljivo, je Ferrer odgovoril, da ga ni napisal za razumevanje, temveč za ustvarjanje čustev in vzdušja. V nekem intervjuju je dejal, da poezije ni treba brati, ampak recitirati. Da je kot glasba, da je branje poezije kot branje partiture; da je nekaj, kar se dogaja v zraku, ne na papirju.’
Upam, da sem v tem odgovoru razjasnila osnove libreta Maríe de Buenos Aires. Z lepimi pozdravi, Marja Filipčič Redžić. (pojasnilo prevajalke Marje Filiščič Redžić na recenzijo Claudie Sovre objavljeno na našem portalu https://www.paradaplesa.si/na-spici/maria-de-buenos-aires-vsak-tango-objem-pise-svojo-zgodbo/)
