Kaja Lorenci. Kaj se zgodi z objemom, če ga ponavljamo v nedogled?

Akord, iz katerega izhajamo v našem raziskovanju, smo poimenovali objem. Kaj se zgodi z objemom, če ga ponavljamo v nedogled? Kdaj se spremeni v plesno figuro? Kdaj ter kje se objem začne in kdaj konča? Kako hitro se izmakne iz ravnovesja, iz predajanja v jemanje, iz harmonije v breme?

Wagnerjeva opera Tristan in Izolda je primer najekstremnejšega umetniškega materiala na temo čakanja, dolgotrajnega odlaganja konca, razrešitve.

V operi se ponavlja ‘fenomen’, drobna struktura, ki so jo poimenovali ‘Tristanov akord’. Z vsakokratno nedokončanostjo, nerazrešitvijo akorda je avtor znotraj tako kratke strukture ustvaril ‘neprekosljivo’ atmosfero hrepenenja, večnega iskanja, tavanja. Predstava Tristanov akord se na svojevrsten način ukvarja z razbiranjem in uprizarjanjem glasbene strukture. Išče nove načine prevajanja konkretne strukture enega medija (glasbe) v drugega (ples) oziroma načine, kako lahko ples poseli že vnaprej določeno partituro. (razmišlja Kaja Lorenci, avtorica predstave Tristanov akord ali sladki poslej, ki bo doživela premiero jutri zvečer ob 20.00 v Plesnem Teatru Ljubljana. Prva ponovitev vas čaka v petek, 19. 1., prav tako ob 20.00. Poleg Kaje bodo na odru še gibalci Kristýna Šajtošová, Žigan Krajnčan, Ivan Mijačević in Aleš Zorec. Frake za nastopajoče je oblikovala Sanja Grcić.)