Razlike med Ljubljano in Berlinom so ogromne in se začnejo s popolnoma drugačno zgodovino. Slovenija ima to srečo, da nima bremena zgodovine, ima tako rekoč ‘čisto’ zgodovino v tem smislu, da je bila vedno v nekih asociacijah in večinoma proti svoji volji. Nemčija je nasprotno, ogromna in stara država, v kateri Berlin deluje kot država v državi, ker ima tako kontradiktorno preteklost. Berlin ima izjemno razvito umetniško sceno, k čemur so pripomogli nizki življenjski stroški. Po združenju mesta in padcu berlinskega zidu je mesto stalno na robu bankrota, in to se kaže v tem šarmu nikoli končanega in urejenega res urbanega umazanega razsutega mesta. Šarm pravim zato, ker sem prišel tja iz ‘poglancane’ Ljubljane, spolirane do zadnjega detajla, ‘pošvicarizirane’ Ljubljane – samo še plavalce spravimo v Ljubljanico in gre župan lahko v pokoj (smeh). Berlin je čisto nasprotje.
Kar zadeva kulturne produkcije, je v resnici neprimerljivo. Na ravni eksistence posameznika pa razlike niso več tako velike zaradi tega, ker je umetniška skupnost velikanska v Berlinu in so mehanizmi financiranja temu prilagojeni, ampak seveda niso neskončni. Berlin ima zdaj prvič po padcu zidu desno vlado, ki je že manifestirala, da ‘je umetnosti preveč’ in hkrati izvaja jasno agendo. Tudi v Berlinu sem se udeleževal kolesarskih protestov, ki so bili vezani na dilemo, ali graditi kolesarske steze ali parkirna mesta. Po agendi nove vlade ne smejo v Berlinu zgraditi nobene kolesarske steze, ki bi odvzela eno samo parkirno mesto. Berlin v tem duhu neurejenega in razsutega mesta nima dobrih kolesarskih mrež, pravzaprav je katastrofalen in nevaren za kolesarje. Kolesarske mreže bi izjemno izboljšala kakovost življenja – da niti ne omenjam ekološke perspektive. Ene stvari, ko pridemo do tega, kaj lahko izboljša naša življenja, so zelo blizu nas, so tukaj, na naši ulici. Umetniška skupnost v Berlinu je zelo mednarodna in v njej so vprašanja drugačnosti, svoboščin, pravic in predvsem diskriminacije izjemno prisotna. Berlinska umetniška scena je bistvena bolj dovzetna za druga in drugačna telesa, za druge in drugačne identitete in v tem smislu so tudi diskurzi ‘utelešeni’. Pojem dekolonizacija pomeni nekaj drugega tukaj kot v Nemčiji ali Franciji. Kaj zdaj mali Mujo lahko v velikem mestu počne? Potem ko se najdeš v tem kontekstu, vidiš, da so delo in vprašanja, ki smo jih tukaj razvijali skozi obdobje po osamosvojitvi, zelo relevantna v mednarodnem smislu in preprosto samo naš položaj ni ozvočen toliko kot položaj velikih držav z veliko resursi. V nobenem primeru tukaj – v smislu neke intelektualne, duhovne umetniške produkcije – ne zaostajamo. Imamo druga vprašanja in druge taktike in strategije, ki nanje odgovarjajo in so popolnoma relevantne. (del intervjuja z režiserjem Janezom Janšo, nekdanjim direktorjem Zavoda Maska, ki trenutno službuje kot profesor na univerzitetnem plesnem centru HZT v Berlinu, objavljenim na spletnem portalu MMC ob 30-letnici delovanja zavoda Maska. Link do celotnega intervjuja tukaj: https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/druzba-ne-mece-denarja-stran-s-financiranjem-projekta-ampak-tako-da-mece-stran-znanje/685568)