Pred vami je jubilejna, 200. številka časopisa za scenske umetnosti Maska. Odločili smo se, da bomo to posebno leto obeležili tako, da bomo izdali kar tri 200. številke in tako poskusili upočasniti čas, ki nas vedno prehiteva, celo v teh čudnih časih, ko zaradi pandemije na videz stoji. Letos pa je posebno leto za revijo tudi zato, ker od njene prve številke, njen izdajatelj je bil pododbor Udruženja gledaliških igralcev Kraljevine SHS, mineva natanko 100 let. Četudi je kmalu nato izdajanje zamrlo, pa je bilo leta 1985 s strani Zveze kulturnih organizacij pod imenom Maske (izvorno ime dobi nato ponovno 1991) obujeno, in od tedaj že 35 let izhaja neprekinjeno. Morda se zdi nekoliko nenavadno, da prvo od treh jubilejnih številk posvečamo Radiu Študent, a tukaj ni nobene arbitrarnosti. Potencialnosti, kakor sva poimenovali prvo od treh 200. številk, se namreč močno nanašajo tudi na kulturne kroge okrog najstarejšega neodvisnega študentskega radia v Evropi, Radia Študent, ki je tudi sam lansko leto praznoval okroglo, 50. obletnico obstoja. Radio Študent za slovenski kulturni prostor pogosto deluje kot valilnica avtorjev in vsebin in tudi v reviji Maska pogosto pišejo avtorice in avtorji, ki imajo preteklost zvezano z Radiem. Tako prepleteno stvari razumeva aktualni urednici Maske, ne le zato, ker sva tudi sami nekdanji sodelavki tega radia, ampak ker pri svojem delovanju v uredništvu revije Maska in portala www.neodvisni.art v živo spremljava ogromen potencial ustvarjalcev tega radia in ga želiva na ta način ovekovečiti. Nenazadnje pa si radijski medij s scenskimi umetnostmi deli efemeren značaj – in tiskani medij tu lahko tej izmuzljivosti vsaj začasno da pečat trajnosti. Ideja o objavi svežnja oddaj, nastalih zlasti v Redakciji za kulturo in humanistične vede, se že dolgo vali po hodnikih Radia Študent, a se v lastni produkciji predvsem zaradi materialnih pogojev nikoli ni uspela realizirati. Obletnica revije, ki ji imava čast urednikovati, se nama zdi dobra priložnost za tovariško podporo temu projektu, ki pa je več kot to, saj bo ta izdaja, tako upava, povratno vplivala na polje scenskih umetnosti, na katerem deluje Maska, in povezala vse deležnike. Na strežnikih RŠ-a sameva zares ogromen arhiv tekstov, ki imajo za medijski in kulturni prostor unikatno mesto in vlogo. To so pogosto natančni premisleki, teoretsko lucidni zapisi, literarno obtesani in ostro nabrušeni. Nekateri imajo že skoraj akademski karakter, saj so tako prostrani v teoretskih izpeljavah, da zmorejo ustvarjati paralelni prostor zaprašenim univerzitetnim kurikulumom, obenem pa so mnogi tudi predrzni v rabi zvočnega medija in se prenekaterikrat približajo zvočni umetnosti.
Ideja je bila preprosta in izvedljiva. K sodelovanju sva povabili zadnje štiri urednike Redakcije za kulturo in humanistične vede (Matjaž Zorec, Aleš Mendiževec, Robert Bobnič, Jernej Kaluža), ki so zadnjih osem let krojili vsebine, da so skupaj z nama naredili izbor – ta se nazadnje ni izkazal niti za reprezentativnega niti zamejenega zgolj na polje scenskih umetnosti, ki ga sicer pokriva Maska. Kriterij nabora sta postali kakovost in nujnost vsebine, ki lahko, četudi zelo posredno, povratno plemeniti tudi misel sodobnih scenskih umetnosti. V Radio Študent je, kljub temu da gre za institucijo, ki ima močne korenine in je od 1969 preživela mnoge viharje, vselej vpisana neka aktualnost, okoli te institucije se navadno zbirajo zelo zanimivi glasovi. Nekatere od njih predstavljamo tudi v tej številki, četudi je bilo nemogoče vključiti prav vse, tudi zaradi omejenega prostora, ki pritiče tiskanemu mediju.
Do povezovanja z Radiem Študent je resda prišlo zelo spontano, izraslo je iz najinega dolgoletnega sodelovanja z redakcijo, kjer sva se tudi sami ‘izvežbali’ kot piski, ostro miselno okolje pa je predstavljajo nujno mesto skupnega mišljenja, nekakšen vzporedni izobraževalni sistem in tkanje vezi, ki še vedno trajajo in so pomembno sooblikovale najine mišljenjske horizonte. Kljub temu pa to izdajo razumeva kot projekt, ki daleč presega beleženje najinih osebnih formacij, in verjameva, da izbrani teksti v predelavah za revijo predstavljajo pomembno čtivo, inovativne premisleke in napeto branje o umetnosti in družbi, ki bo zanimivo za kar najširše zvedavo oko.
Potencialnosti pa so se v tej številki uresničile tudi v oblikovalskem smislu. Ob obletnici smo Maski privoščili pomladitev, in sicer tako, da smo sodelovali s študenti druge stopnje oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. Boštjana Botasa Kende, ki so zasnovali vizualno podobo nove številke revije Maska z dokaj presenetljivim izhodiščem. Osredotočili so se na pomen same besede maska. Ne le z definicijo, ampak so postavili publikacijo v kontekst današnjega časa, v čas pandemije. Takole sta o oblikovalskem konceptu zapisali Nika X in Nina Ninčević, ki sta opravili levji delež te angažirane nove podobe: “Prva maska Maske je bila njena prva naslovnica iz leta 1920. Na njej sta dva glavna prepoznavna elementa, to sta logotip, besedni znak Maske, in grafika obraza z masko. Je morda maska vseh mask prav tista, ki obstaja le v kibersvetu? Ta je spremenljiva in mnogotera ter zapisana v neskončni arhiv podob. Prav na podlagi arhiva slik funkcionira algoritem ‘ganbreeder’, v katerega smo vstavili originalno podobo obraza z masko. Prepoznal je glavne značilnosti naložene slike in na podlagi fotografij iz lastnega arhiva zgeneriral nekakšnega digitalnega frankenštajna, ki ga je s pomočjo vmesnika na Artbreeder.com možno spreminjati po različnih oseh. Seveda pa med svetovno epidemijo določenega virusa dihal ob besedi ‘maska’ ne pade hitreje na misel nobena druga kot tista za zdravstveno zaščito. Zato smo novo številko revije ustrezno opremili. Ravno letos sovpada po svetovni direktivi določitev uvedbe enotne embalaže tobačnih izdelkov. Na njih se uporablja domnevno najmanj privlačno barvo od vseh – Pantone 448 C. Ta naj krasi tudi dvestoto številko revije. Kdo pa sploh določa privlačnost?” Ne dvomiva, da bodo prihodnost vizualne komunikacije kreirali tudi ti študentje oblikovanja. Urednici se zelo veseliva, da bova z njimi oblikovali tudi obe nadaljevanji jubilejne 200. številke in ju dostavili v vaše domove. Če scenskih umetnosti ne moremo gledati, pa jih vsaj berimo! (nagovor aktualnih urednic Alje Lobnik in Pie Brezavšček ob 100-letnici izida revije Maska, izdajatelja Zavoda Maska z direktorjem Janezom Janšo na čelu, ki se veseli 200. številke. Revijo, ki je izšla v 400 izvodih, lahko kupite za deset evrov, izid pa je financirala Javna agencija za knjigo.)
