Jana Kovač Valdés. Poučevanje plesa sprejemam kot veliko odgovornost.

"Pa je mimo mesec september, kot že toliko septembrov, začetkov novega šolskega leta. A vsak september znova v meni vzbudi veliko pedagoškega vznemirjanja, razmišljanja in vprašanj. Vem, da se bodo odgovori na začetna vprašanja odvijali postopno skozi vse šolsko leto. Veselim se srečanja z novimi učenci in  "mojimi" plesalci, ki že nekaj let drgnejo tla v plesni dvorani, nadebudnimi mladimi plesalci (če jih lahko tako imenujem …), ki v plesnem smislu rastejo iz leta v leto in eni bolj, drugi manj, dosegajo uspehe tudi izven okvirov Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer poučujem na Oddelku za sodobni ples. Ponosna sem, da jim pri tej rasti pomagam prav jaz. Še zlasti pa sem ponosna na tiste, ki se po končanem šolanju pri meni, na oddelku, odločijo za plesno pot in iskanje novih plesnih izzivov drugje. Menim, da si moramo pedagogi v procesu poučevanja ves čas postavljati vprašanja, da lahko nanje iščemo odgovore. Odgovore v obliki novih, drugačnih pristopov k reševanju nalog in doseganju ciljev. Tako razmišljam sama in zato mi je poučevanje plesa še vedno v veliko veselje in velik izziv.

Pri uri plesne tehnike.
Toliko bolj je naš trud poplačan, če otrokom poleg njihove lastne izkušnje nudimo možnost, oziroma jih spodbudimo, da si ogledajo tudi kakšno plesno predstavo. Teh priložnosti je v našem plesnem prostoru zagotovo premalo. S kakšnim navdušenjem so mi otroci pripovedovali o plesnih predstavah Kdo je najmočnejši na svetu, Muca copatarica ali Picko in Packo! V poplavi lutkovnih in gledaliških predstav za otroke si plesne predstave zaslužijo več pozornosti, kot jo imajo. V takih predstavah otroci, ki se tudi sami ukvarjajo s plesom, lahko vidijo smisel svojega hobija, ki lahko nekoč preraste v resnejše ukvarjanje s to zvrstjo umetnosti. Z otroki in za otroke je ustvarjati lepo, pravzaprav zelo lepo; zavedajmo pa se, da tudi zelo zahtevno. Nič za naše otroke ni dovolj dobro. Če bomo prehitro zadovoljni z našim izdelkom, ki smo ga namenili otroški publiki, smo obsojeni na povprečnost. Če otroci s predstavo ne bodo zadovoljni, smo izgubili potencialne obiskovalce plesnih predstav tudi, ko odrastejo. Predstava mora v otroku vzbuditi radovednost, občutek, da je to nekaj, kar mu je domače, da se v njej najde, se zabava in nenazadnje tudi kaj nauči. Otroci so najzahtevnejša in hkrati najhvaležnejša publika. Sama poučevanje plesa sprejemam kot veliko odgovornost in veliko  življenjsko avanturo, ki še vedno traja." (je za naš portal razmišljala plesna pedagoginja Jana Kovač Valdés)
Njeni varovanki, ki sta zdaj že uspešni plesni ustvarjalki Enya Belak in hčerka Veronika Valdes. (foto: Sašo Štih)