Glede trenutne situacije v Plesni zvezi Slovenije (PZS) in predvsem v sekciji za standardne (ST) in latinskoameriške (LA) plese ter na odzive z zadnjega državnega prvenstva (DP) v kombinaciji bi se najprej vrnil na svoje začetke s Plesnim klubom (PK) Lukec Krško in včlanitvi v Plesno zvezo Slovenije. Kot radoveden in mlad ter optimističen plesni strokovnjak sem šel na prvi sestanek odbora za ST in LA leta 1990 z velikimi pričakovanji. Prepričan, da bom izvedel nove stvari in napotke o delovanju klubov in zveze. Da grem med dobre ljudi, strokovnjake na plesnem področju, športnike z odliko, na pravičen sistem sojenja in cenjene sodnike, trenerje, koreografe …. A ničesar od tega ni bilo in niti danes ni!
S tistim dnem, s tisto uro sem vstopil v pravi zverinjak! Veste, dragi moji, da še zveri bolje poskrbijo za svoje naslednike. Pomagajo jim na njihovi novi poti spoznanj, kako bodo preživeli. Hranijo jih in vzgajajo, da bodo pogumno stopali po poti življenja. Takrat se ni zgodil sestanek, takrat se je v meni zgodil veliki šok in doživel sem neverjetno katastrofo! Naposlušal sem se le prepira, grdega vedenja, padale so nesramne besede in kletvice, pljuvanje ter dretje drug na drugega. V glavni vlogi pa Tomaž Ambrož in Branko Bohak zaradi para Goran Marič in Nina Gerič. Nista se mogla dogovoriti, za kateri klub se bosta registrirala kot par, v Urško ali Pingi. In to se je vleklo leta in leta na vsakem sestanku in skupščini. In v to situacijo, ki je danes, so jo pripeljali ti isti ljudje od takrat. Kdo so ti ljudje, sem se takoj začel spraševati. A so sploh to ljudje, ki sem jih pričakoval? Ko sem imel dovolj te hinavščine, vedno istih sodnikov, ki so odkrito sodili za svoje plesalce in pare le določenih klubov, sem jih osebno zapustil leta 2015. Dolga leta sem se spraševal, ali sem to padel v eno združbo, ki se ima za plesne bogove in batino. Kmalu potem sem spoznal, da so oni daleč od plesnih bogov in da so v bistvu potrebni batine!
To je družinska združba, in takšne so najhujše, te družine so Ambrož, Zagorc/Basarič, Novak, Vodnik, Šulek, Bohak, Kocbek in seveda največji pogrebnik sekcije in PZS, družina Kljun. Vsi enako razmišljajo in delujejo! Enako je na IDO in WDSF. Enkrat je nekdo izjavil celo, da so prav zlobni. Zato so kmalu nastale alternativne svetovne zveze.
Seveda jim odlično sledijo in jim kimajo z enakimi nevrednotami Jadran Živkovič, Miha Lampič, Fiona Johnson, Vesna Vučajnk, Miha Krušič, Živa Laterner in ostali kimavci …
V nekem obdobju so me celo na disciplinsko pošiljali, a jim ni uspelo, vedno sem bil oproščen njihovih prijav (a ne, Mihec). Niso uspeli izključiti našega uspešnega kluba iz PZS, čeprav so imeli veliko željo (a ne, Živika in ostali). Na eni od skupščin je Meta Zagorc celo name skočila z izjavo: “Kaj delaš svojima sinovoma?” Se vidi danes, kaj sem delal s svojima sinovoma, ki sta danes človeka, športnika in strokovnjaka, da jima daleč ni para!
Letošnje državno prvenstvo v kombinaciji z 32 pari (ob mojih začetkih v 90. letih je bilo na tekmovanjih 400 parov, samo v mojem klubu smo imeli 39 parov v najboljših časih) je samo dokaz, da so se v vseh teh letih sprenevedali in uničevali sekcijo za lastno korist. Zakaj so delali KV in DP na isti dan, če ne za denar? A je kdo pomislil, kako je to naporno za vse, predvsem za mlajše otroke, ki so morali od 15.00 ure in še po dvanajsti uri ponoči tekmovati. Kdor malo pozna psihologijo otrok in mladostnikov ter športno psihologijo, si tega prav gotovo ne bi, milo rečeno, privoščil. Toda zgoraj navedenim ljudem je čisto vseeno, že odkar delujejo, gredo tudi prek trupel. Njim je prav vseeno, kako se počutijo tekmovalci in starši, samo da plačujejo. Itak vsakega poznajo, samo dokler jim nosi denar!
Že leta 1997 sem na osmih tipkanih straneh Meti Zagorc, takratni predsednici PZS, poslal opažanja na nepravilnosti, pa mi nikoli ni odgovorila. Tudi ko sem bil večkrat član odbora za ST in LA, ni prišlo nič na dnevni red. Tudi Johnsonovi sem pisal pozneje in prav tako ni nikoli odgovorila. Takšna je pri njih komunikacija že od začetka, ne odgovarjajo na pobude in predloge, ker jim, tako kot je, najbolj ustreza.
O sojenju sem v preteklosti veliko pisal in bi danes le tole dodal: če bi posamezniki, ki vodijo PZS že od nekdaj, želeli boljše čase športnemu plesu, bi morali spremeniti sistem sojenja in izključiti trenerje iz sodniških vrst. Preprosto ne moreš objektivno soditi tistim, ki jih treniraš! Ko sem to začel širiti, sem dobil različne odgovore. Tisto, da drugi ne morejo soditi, ker niso bili nikoli ali tekmovalci ali vrhunski tekmovalci, je milo rečeno zavajanje. Dokaz sem jaz! Vsak se lahko spozna na treniranje ter se na seminarju seznani o pravilih in kriterijih sojenja. Seveda pod pogojem, da so dorečeni in natančni. V dosedanjem že več kot 60 let starem sodniškem sistemu pa res lahko sodi čisto vsak, ki ima malo časa. To omogoča ta sistem. Problem tega sistema sojenja je, da omogoča prirejane rezultatov. S tem si trenerji sodniki zagotavljajo delo in denar! Ko sem predlagal, da bi moral sistem imeti več kriterijev in bi se pri vsakem kriteriju in vsakem sodniku brisali najboljša in najslabša ocena, mi je Meta navrgla, da “kdo je tisti, ki bo meni oceno brisal”. To vse pove o njihovih pogledih na pošteno in sodobno sojenje, kis so ga že marsikatere sorodne športne zveze posodobile. O tem nisem govoril samo jaz, ampak tudi mnogi tuji plesni strokovnjaki in športni psihologi. Velikokrat smo skupaj poslušali tovrstna predavanja, a oni niso sistema nikoli poskušali spremeniti na bolj življenjskega, ki daje tekmovalcem, trenerjem in tudi staršem večjo zaupanje v končne uvrstitve. Toda to se enako dogaja tudi na svetovni sceni in zato ni sprememb. Ker jim tako odgovarja.
Bil sem na mnogih evropskih in svetovnih prvenstvih ter mnogih velikih tekmovanjih, kot so Blackpool, London, Kobenhagen, Chervija, Alassio, Riesa, Dresden, New York, Orlando, Praga … s svojima sinovoma in drugimi našimi tekmovalci, kjer sem si lahko ustvaril sliko delovanja ljudi tudi v svetovnih zvezah.
Kot sem že napisal, sem v prvih sedmih letih vse videl in spoznal ter spisal nepravilnosti.
Vztrajal sem do leta 2013, ko so naredili še eno “štalo” od skupščine, sem jim veselo pomahal v slovo. Po dveh letih sem se v sebi poslovil od vseh njih in se vključil v drugo svetovno zvezo, WADF, kjer sem se srečal s povsem drugačnim delovanjem. Predvsem na primerne vrednote ter spoštljivo in vljudno komunikacijo, kjer je mnenje vsakega dobrodošlo ter spoštovano.
Vedno sem delal zapiske in analize ter vzporedno sodil vsa tekmovanja svojih parov in posameznikov, skupin ter formacij in primerjal posamezne sodnike ter njihovo sojenje. Tako sem spoznal njihov namen in način delovanja. Dobro so si izbirali, kako in koga bodo sodili na najboljša mesta. Tiste, ki imajo denar, da jim bodo lahko dolgo nosili denar. Ostali so bili “kanon futer”, kot se je izrazil nekoč slavni Fredi!
In tu se ne bo nikoli nič spremenilo, zato, prijatelji plesa, vam predlagam, da spoznate WADF svetovno zvezo in Umetniško plesno združenje Slovenije.
V zadnjem času se je dobro vprašati, ali je tako maloštevilna udeležba na DP-jih že nekaj let sploh regularna. Konkurenca treh parov ali šestih parov v posameznih starostnih kategorijah to nikakor ni. Vprašati se je treba, če ta konkurenca sploh še opravičuje pravila za pridobivanje statusa mladinskega, državnega razreda pri OKS.
In za konec, blišč so v PZS plesalci, obleke, glasba in seveda starši kot edini pravi sponzorji!
Beda pa vsi omenjeni in neomenjeni s svojim nekulturnim vedenjem do drugih, ki si želijo že mnogo let boljše pogoje in odnose znotraj PZS. Kot sem opisal omenjeni sodniški sistem, ki omogoča, da sodniki trenerji krojijo vrstni red po svoji želji na vseh ravneh tekmovanja.
Lahko bi pisal in pisal, pa ne bom, samo še eno krilatico slavnega Fredija, ki vodi v blatenju (drugi niso nič boljši) plesalcev, staršev in konkurence. Ko sem ga vprašal, kdaj bo moj par premagal njegovega, ki je bil že na prvi pogled slabši, mi je odvrnil, ko bo tvoj par trikrat boljši od mojega! Žalostno je tudi to, da manj kot en odstotek, ki se združuje v PZS, so ti ljudje, ki dobro živijo od treniranja in sojenja, cene storitev so visoke in tako delovanje jim zelo ustreza vsa ta leta. Uživajo! To jim omogoča okoli dva odstotka ljudi, ki so tudi na tem vlaku, ki neusmiljeno drvi v propad. Velika večina pa so klubi, plesalci in njihovi starši, brez katerih teh treh odstotkov te združbe sploh ne bi bilo!
Do kdaj bo tako, vas sprašujem, dragi starši, plesalci in vse druge ljubitelje tega najlepšega dvoranskega športa?
Želim lepe počitnice vsem slovenskim plesalkam in plesalcem, trenerjem in koreografom ter staršem s tem, da dobro premislite, komu boste zaupali. (razmišlja v svoji kolumni Dušan Vodlan o situaciji na Plesni zvezi Slovenije, ki se sooča s konstantnim upadom števila plesalcev, še posebej v sekciji za latin in standard. Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Paradaplesa.si)
