Letos obeležujemo trideset let delovanja Društva za sodobni ples Slovenije, edinega stanovskega društva s področja sodobnega plesa, ki je postavil temelj za kontinuirano prizadevanje stroke, da se področju zagotovi boljše delovne pogoje, tvorjenje skupnosti in celosten razvoj. Člani društva so sodelovali tudi pri nastanku Razvojne strategije za sodobni ples 2024 – 2028 Ministrstva za kulturo, ki med drugim predvideva ustanovitev javnega zavoda in zagotovitev vadbenih prostorov na katere ustvarjalci čakajo že več desetletij.
Ob mednarodnem dnevu plesa ponovno pripravljajo poslanico, ki jo je letos prispevala nagrajenka lanskoletnega Bienala sodobnih plesnih umetnosti v Sloveniji, Irena Z. Tomažin. Dan plesa obeležujejo še s plesnim paviljonom 20 metrov v dolžino, 9 metrov v širino in 4 metre v višino, postavljenim na Kongresnem trgu, 29.4. med 11h -18h. Na celodnevnem dogajanju bodo na ogled krajša plesna dela, intervencije in videi ustvarjalk_cev različnih generacij. Naslov paviljona izhaja iz dimenzij montažnega studia, ki je bil zgrajen iz sredstev javnega zavoda Center sodobnih plesnih umetnosti, ustanovljenim leta 2011 in ukinjenim s sklepom nove vlade leto kasneje, vendar plesalci in koreografi do njega nimajo dostopa. Plesni paviljon opozarja na pomanjkanje vadbene infrastrukture in na zapostavljenost te umetniške dejavnosti pri nas. Paviljon bo med majem in avgustom gostoval še v Celju, Mariboru in Kranju.
Razpoložljivi podatki namreč kažejo, da gre za najslabše financirano uprizoritveno dejavnost, razmerje financiranja sodobnega plesa in baleta je 1:15, razmerje financiranje sodobnega plesa in dramskega gledališča pa 1:30. Transnacionalna primerjava kulturno političnih modelov in namenskih sredstev za področje je pokazala, da za sodobne plesne umetnosti v Sloveniji namenimo v povprečju na prebivalca le 14,5 % sredstev, ki jih za to področje namenijo države, kot so Francija, Belgija, Nemčija ali Avstrija. Slovenija je tudi ena redkih evropskih držav, ki nima javnega zavoda za sodobne plesne umetnosti.
Na društvu izpostavljajo tudi, da je plesalski poklic zahteven in terja precejšnje psihofizične obremenitve, kariera plesalk_cev je krajša in zaradi narave dela obremenjena s poškodbami, izvajalke_ci pa pogosto prejemajo minimalne honorarje. Poklicno problematiko je zato potrebno obravnavati z dodatnim štipendiranjem, z uvedbo primernega sistema upokojevanja in splošno z uvedbo osnovnih delavskih pravic.
DSPS se ob tridesetletnici predstavlja še s serijo video intervjujev z naslovom Trideset let, lepote, znoja in žuljev, v katerih z ustanovitelji in dosedanjimi predednicami_ki razmišljajo o dosežkih, razvoju in pomenu sodobnih plesnih umetnosti v družbi.
Društvo je partner novega evropskega projekta Moving Balkans, katerega namen je dvigniti raven sodobnega plesa v regiji in ga konkurenčno pozicionirati v Evropi. Objavljen je razpis za prijavo predstav, ki so nastale v zadnjih dveh letih v državah partnerjev projekta. DSPS je tudi producent Bienala sodobnih plesnih umetnosti v Sloveniji – Gibanica, ki bo ponovno na sporedu naslednjega maja in podeljuje stanovske nagrade Ksenije Hribar.
Poslanice Irene Z. Tomažin: ‘Ples je …
… način, kako se zazrem in sledim ptici v letu, je poslušanje v neznano, je odskok pred avtom, in hitrost, s katero planem v praznino, in suspenz, ko se ustavim pred mačko, klecnem v lužo, padem znova in znova … je notranja eksplozija, ko stečem za otrokom, se dotaknem lica, zdrsim po solzi ter begam s pogledom, maham z dlanmi, stopicljam na mestu, dokler se ne najdem v objemu rok vseh drugih, ki prav tako iščejo s telesi, s pogledi, z dlanmi in stopicljaje na mestu …
… je globok vdih, preden se spustimo v prazen prostor … in se čudimo in veselimo in radostimo, da se lahko premikamo, da se še premikamo in da nas nič ne boli … je spoznanje, da smo prosti pad in igranje gravitacije …
… je zaupanje, da je telo dovolj v tem, kar je.
… je telo, ki se čudi, zaznava in spoznava v tem, ko se komaj sestavlja, zgosti, razstavlja, razblini in razprši … je telo v neki preprosti prezenci prehoda … od tu do tja do sem od tam do preko in spet nazaj in ponovno in še enkrat, dokler vsa ta prehajanja skozi prostor ter ponovitve ne dokažejo znova in znova, da smo vselej že na kraju, ki smo se ga namenili iskati …
… je praznovanje življenja skupaj z vsem, kar mine, umre … je dialog z bolečino, z neznosnostjo … je dialog s silnim veseljem, je norost, s katero se da rokovati … je bestialnost, ki lastno silnost preoblikuje v čuječnost in v skupno pričevanje …
… je disciplina in zavezanost telesnemu, je svoboda telesa, ki se je vsakič znova zavemo, pozabimo in spominjamo, jo gojimo in delimo z drugimi za druge … da si znova dokažemo, da smo senzibilna bitja za bližino in empatijo, za tisto, kar nam je vsem skupno …
… je samo tu in zdaj, v tem telesu in s temi sotelesi, v tem prostoru in času, s temi ljudmi skupaj … je nikoli več oziroma vsakič znova … je sled, ki izgine … je sled, ki ostane v nekem občutku in okusu čutenja … vseh tistih pred nami …
… ples je pesem teles, izrisanih v prostoru, da se čas malo ustavi in zadiha in se zaljubi v trenutek, ki se zoperstavi neskončnosti … je način, kako smo priče drug drugemu v porajanju življenja. (sporočilo Društva za sodobni ples ob 30 – letnici delovanja in poslanica Irene Z. Tomažin ob mednarodnem dnevu plesa.)
