Vesel sem, da se nas je po dolgem času zbralo spet malce več plesalcev iz Slovenije. Tekma je bila malce čudna že na začetku, lahko bi rekel sladko-kisla. Sama organizacija ni bila najbolj vredna pohvale. Začeli smo z nekaj zamude, ker je bilo plesišče premajhno, diplome smo dobili komaj prihodnji dan, oder je bil obrnjen tako, da so gledalci sedeli ob strani, formacije so plesale enkrat v eno smer, drugič v drugo, zato da so sodniki imeli pogled od zgoraj. Tako malce zmedeno smo začeli tudi Slovenci, rezultati glede na prejšnja prvenstva so bili občutno slabši in pod pričakovanji. Tudi rezultati nasploh so bili malce drugačni, kot bi pričakovali. Organizatorji in glavna sodnica Fiona Johnson Kocijančič so se zelo trudili in vse stvari reševali sproti, da je tekma na koncu bila izpeljana brez nekih večjih pretresov. Konec koncev smo imeli vsi iste pogoje. Sam sem največ pričakoval od članov, ki so na koncu kljub temu ‘izvlekli’ odličen rezultat. Mladinci in otroci so dali vse od sebe, ampak se vidi, da se premalo hodi na evropska in svetovna prvenstva, kjer je konkurenca najhujša. Tu je veliko število plesalcev hkrati na odru in veliko krogov do finala, česar pa naši niso navajeni. Veseli tudi dejstvo, da je konec obdobja velesil, ko so zmagovali oziroma bili v finalu predvsem predstavniki peščice držav. Krog konkurenčnih držav se je močno razširil. Kljub malce slabšim rezultatom solistov in parov sem vesel, da se slovenski disco dviga še naprej. Več nas bo hodilo na močne tekme, bolj bo konkurenca doma in hitreje bomo napredovali vsi. Disco je zelo fizično zahtevna disciplina, zelo veliko časa je treba nameniti treningu gibljivosti, tehnike, moči, kondiciji, kostumi niso najbolj poceni, kakovostne tekme, kjer bi bil lahko večkrat na leto v stiku z najboljšimi, so daleč. Manjka tudi večja baza disco plesalcev v Sloveniji.
Zase lahko povem, da smo dosti naredili s tem, kar imamo. Je pa še veliko rezerve, predvsem bo treba povečati število treningov in v glavah se bo treba odločiti, kaj bi radi. Tisti, ki so se odločili, da bi radi bili v finalu, so v zadnjih nekaj letih to tudi dosegli, menim pa, da je čas, da začnemo razmišljati tudi o stopničkah in kaj popravimo oz. nadgradimo, da pridemo do njih. (je Dejan Zečevič za naš portal komentiral zadnje evropsko prvenstvo v disco plesih, ki se je odvijalo od 24. do 27. oktobra v Montecatiniju v Italiji. Sodelovalo je 1300 plesalcev iz 17 evropskih držav. Slovenijo je po dolgem času znova zastopalo malo večje število plesalcev iz štirih klubov: Tinča, Impulz, Kattan in Zeko. Najbolje se je odrezala mala skupina Rockafellas iz Plesnega kluba Zeko, ki se je prebila v finale in zasedla 6. mesto, 8.mesto v finalu si je priplesala tudi članska formacija Kratos iz Pk Kattan. Med posameznicami je bila najboljša Živa Horvat na 27. mestu, med pari pa Maja Ocvirk in Živa Horvat na 25. mestu, obe iz Pk Zeko. Mogoče še nekaj podatkov za lažjo predstavo kaj pomeni trenirati disco disciplino. V Sloveniji je cena individualnih ur nekje okoli 40 evrov. Če pride pedagog iz tujine se giblje ura med 40 in 100 evri. Tudi kostumi imajo svojo ceno. Če plesalki nekdo sešije samo osnovo in si plesalka sama polepi kristale na kostum bo dovolj 200 do 300 evrov. Če pa želiš, da je vse sešito izpod rok profesionalne šivilje pa je lahko cena kostuma med 600 in 1500 evri. Je pa na družbenem omrežju FB stran, kjer prodajajo rabljene kostume in lahko najdeš perfekten kostum za 500 evrov. To velja za soliste in duete, skupine pridejo s ceno malo lažje skozi saj lahko uveljavljajo popust na količino kostumov. No, nista samo draga latin in standard tudi disco jima zelo konkurira.)
