Na 4. slovensko tekmovanje koreografskih miniatur sem se prijavila v sredini meseca maja. Tekmovala sem že na prvem tekmovanju leta 2015, kjer sem dosegla 2. mesto, in na drugem tekmovanju 2016, kjer sem dosegla 3. mesto s plesalko Patricijo Crnković. Lani sem svojo prisotnost zaradi preveč obveznosti in kroničnega pomanjkanja časa izpustila kljub dobrem namenu, da se udeležim tudi 3. tekmovanja. Letos situacija ni bila kaj dosti boljša, pa vendar sem se zaradi svečane 100. obletnice slovenskega baleta in ker je bilo tekmovanje prvič načrtovano na velikem odru mariborskega SNG, odločila, da hočem biti del tega dogodka. Velik razlog, da sem se odločila za tekmovanje, je tudi ta, da sem si vedno želela koreografirati, in pričakovala sem, da bom po prejetih nagradah (do zdaj sem jih dobila edina iz ljubljanskega teatra) dobila kakšno majhno priložnost v lastni hiši, pa žal za moje želje do zdaj ni bilo posluha, kljub temu da sem nagrajene koreografije naredila v klasičnem in tudi sodobnejšem slogu.
Za letošnje tekmovanje sem hotela delati s plesalci iz ljubljanskega baleta, pa žal zaradi preveč obveznosti v mesecu juniju ni nihče pristal na sodelovanje. Tako sem začela postavljati koreografijo s Katjo Kolarič, študentko 2. letnika Akademije za ples, a sva zaradi njenih težav s kolenom morali prekiniti sodelovanje. Ko sem že skoraj obupala, sem na družbenih omrežjih videla, da je odlična plesalka Tea Bajc, ki je pravkar končala študij na baletni akademiji na Dunaju, trenutno v Ljubljani. Z njo sem želela sodelovati že prej, pa tudi nisva prišli skupaj zaradi njenih obveznosti, zdaj pa so se nama stvari ‘poklopile’, obe sva bili za akcijo, prihodnji dan sva začeli delati in v desetih dneh, kolikor nama je še ostalo časa do tekmovanja, sva ‘rodili’ svoje novo delo. Tea me je presenetila predvsem s svojo zrelostjo, saj je točka zelo emocionalna, zahteva veliko izraznosti in čustev, Tea pa je stara le 19 let. Pa vendar je naredila vse tako, kot sem pričakovala, in še več kot to, za kar se ji zdaj tudi javno od srca zahvaljujem.
Medtem sem dobila 26. maja od članice OO (organizacijski odbor) Tutu e-mail z besedilom: ”Zahvaljujem se vam za prijavo. Tekmovanje za skupino ”Koreografija” bo realizirano le ob prijavi najmanj treh koreografov, o čemer vas bom obvestila takoj po zaključenem roku prijav, tj. 27. maja 2018 po 24.00.” Ker je bilo to le dan pred iztekom roka za prijave, sem dojela, da sva do zdaj prijavljena največ dva tekmovalca. Ko sem go. Ano Trojnar kontaktirala, naj mi, prosim, čim prej sporoči, ali tekmovanje bo ali ne, da vem, kako načrtovati svoj čas, mi je odgovorila, da ”razmišljajo o podaljšanju prijav.’. Na moj komentar, do kdaj mislijo razmišljati, saj je tekmovanje že čez štiri tedne, pa mi je odvrnila, naj se odločim sama, če ne morem čakati na njihovo odločitev, naj pač odstopim. No, jaz sem pač trmasta in sem ostala. S Teo sva prišli na tekmovanje v Maribor 21. junija okrog 14. ure, vajo bi morali imeti ob 16.30. Vedno se odlično počutim, ko stopim v mariborski teater, sploh pa ko me objame in stisne k sebi legendarni in inspicient Peter (Krajnc, op u.) z besedami: ”Kak si kaj, čuj?” Peter me je opozoril, da malo zamujamo, pa nič hudega, sem si mislila, saj smo tega navajeni. Tehnično vajo, kjer naj bi koreograf po načrtu postavil luči, sva s Teo končali in za nama je bil na vrsti Lukas Zuschlag, ki je tudi tekmoval s svojo koreografijo. To je premierno izvedel prejšnji dan na odru ljubljanske Opere. Po navadi se na koreografskih tekmovanjih zahteva, da se koreografija izvede prvič, ampak tega v Tutu razpisu ni bilo.
Zanimivo pa je bilo, da Lukasa Zuschlaga sploh ni bilo na tehnično vajo in mu je luč naredila kar njegova plesalka Mateja Železnik, ker naj bi Lukas ”nekaj zamešal z datumi in je imel nekje nek drug nastop”. Mislila sem, da bo Lukas prišel vsaj na tekmovanje, vendar se sploh ni pojavil, plesalca sta opravila delo sama, čeprav je tokrat tekmoval koreograf in ne plesalca. To se mi je zdelo izredno ‘nefer’ do nas preostalih tekmovalcev, predvsem pa nisem mogla razumeti, kako je lahko predsednik OO Tutu, Tomaž Rode, to sploh dovolil. Saj to je enako, kot da bi plesalec, ki tekmuje, poslal svoj dvd z variacijo, ki bi si jo pogledala žirija na posnetku in mu dodelila nagrado, preostali pa plešejo v živo in doživljajo vse napore ter strese, ki pač sodijo k tekmovanju. Če bi bil razlog za Lukasovo odsotnost službena obveznost ali pa bolezen, bi še razumela, ko pa sem prihodnje jutro na FB-ju videla, da je Lukas užival v Portorožu na plaži in čakal na nek zasebni nastop, mi je v glavi malo ‘zakuhalo’. To je zame resnično nesprejemljivo in kaže odnos tako organizatorja kot tudi tekmovalca do samega tekmovanja.
Poleg tega me je zmotila še ena zadeva. V pravilniku tekmovanja Tutu piše, da bo ”organizator tekmovanja poskrbel, da člani žirije do konca tekmovanja ne prejmejo nobenih podatkov o tekmovalcih”, zato smo tekmovalci nastopali pod številkami in ne imeni. V žiriji pa je bila kot članica tudi Olga Andreeva, baletna mojstrica iz ljubljanske Opere, ki je tudi sodelovala na koncertu in je Lukasovo koreografijo že večkrat videla (na vajah in koncertu). Torej niti po logiki niti po pravilniku ne more biti članica komisije za koreografsko tekmovanje in ocenjevati to koreografijo skupaj s preostalimi koreografijami, ki jih vidi prvič.
Tekmovanje se je 21. junija tako zavleklo, da smo bili na odru šele ob 23.45, Gaj Žmavc s svojo koreografijo pa šele ob polnoči. Verjetno mi ni treba poudarjati, da smo bili utrujeni, odplesali smo (so) svoje in oddrveli domov. Rezultatov na spletu še ni bilo. Ko sem prihodnji dan začela razmišljati o vsem skupaj, se mi je zdelo totalno ‘nefer’ in sem se odločila, da se pritožim. Odgovor sem dobila ob 21.50: ‘‘Spoštovani! Strokovna žirija je obravnavala vašo pritožbo. Čeprav je skladno s pravili tekmovanja skrajni rok za podajo pritožb najkasneje ena ura po objavi rezultatov tekmovanja, je predsednik organizacijskega odbora tekmovanja žirijo prosil, da kljub pozni uri zaključka tekmovalnega programa vseeno obravnava vašo pritožbo, na kar je strokovna žirija pristala. V nadaljevanju navajamo mnenje strokovne žirije, jutri pa vam bo poslan tudi zapisnik obravnave vaše pritožbe. Žirija je jasno izpostavila naslednja stališče: Žirija meni, da je vaša pritožba popolnoma neutemeljena in strokovno sporna! Vsi člani žirije so mnenja, da je članica žirije, ga. Andreeva, ocenila kategorijo Koreografija realno, zato ni hotela pristopiti k ponovnemu ocenjevanju. Žirija se je tako odločila, da s strani članov strokovne žirije dodeljenih točk ne bo spreminjala na način ponovnega ocenjevanja, saj vsi člani žirije stojijo za svojo strokovno odločitvijo. Navkljub temu se je žirija odločila, da lahko na vašo pritožbo reagira izključno na način, da izloči dve oceni: najnižjo in najvišjo. Po tem sklepu žirije je predsednik OO ugotovil, da ste prejeli celo nižjo oceno kot v upoštevanju ocen vseh članov žirije, čeprav je bila ocena članice strokovne žirije ga. Andreeve, katero vsi člani strokovne žirije z vso strokovno kompetenco podpirajo v celoti, v vašem primeru izbrisana. Odločitev žirije je dokončna. Navkljub vsemu pa vam sporočamo, da vas je strokovna žirija uvrstila v program Gala koncerta Tutu. S spoštovanjem in lep pozdrav! OO Tutu.”
Na to sem odgovorila, da se ne pritožujem nad oceno žirije, da jo sprejemam, cenim in spoštujem, ampak da se pritožujem nad organizacijo predsednika OO Tutu (Tomaža Rodeta), ki je vedel in dopustil celotno zadevo. Olga Adreeva je mimogrede edina od celotne komisije dodelila Lukasu največ točk, vsi preostali so največ točk dali Gaju Žmavcu. Ocenjevanje je namreč javno. Pa saj mi rezultat niti ni tako pomemben. V bistvu se resnično nisem pritožila zaradi nagrade, cenim mnenje žirije, ampak zaradi neupoštevanja pravilnika Tutuja s strani samega organizatorja Tutuja in neke privatizacije, ki nima veze s profesionalizmom, in tega zadnje čase doživljam preveč! Izpostavila sem tudi neprisotnost koreografa na koreografskem tekmovanju, pa do zdaj nisem dobila odgovora. Torej moja pritožba je po besedah g. Rodeta strokovno sporna, njegova organizacija pa ni strokovno sporna?
Danes zvečer (v soboto, 23. 6.) je ob 19.30 na sporedu zaključni slavnostni koncert, kamor je žirija po besedah g. Rodeta mojo koreografijo ”navkljub vsemu uvrstila”. Prej sem se izredno veselila, da bo moja koreografija na koncertu, da končno nekdo v Sloveniji vidi tudi moje koreografsko delo, vendar mi je po vsem tem vse skupaj ‘padlo dol’, in ko mi je Tea Bajc sporočila, da žal ne more priti v Maribor, se mi je kljub razočaranju odvalil kamen od srca. Usedla sem se v avto in ‘pičila’ v Ljubljano, domov.
Bilo pa je še nekaj stvari, ki so vzbudile nezadovoljstvo:
– Nihče nam tekmovalcem, ki smo bili v Mariboru in čakali na rezultate, otrokom in njihovim staršem ni sporočil, da se je v petek tekmovanje prestavilo z 19. ure na 14. Veliko nas je prišlo gledat tekmovanje, ker je tako pisalo na prvotni časovnici, in zamudili smo vse.
– Ne razumem, zakaj smo morali plesati koreografije v četrtek ob 12. uri ponoči, ko pa bi lahko imeti koreografsko tekmovanje prihodnji dan, v petek, 22. junija, ko je bilo vse zaključeno že ob 14.00.
– Nekaj staršev se mi je osebno pritožilo zaradi napačnih fotografij in podatkov v programski knjižici.
– Prijavnina za koreografsko tekmovanje je znašala 130 evrov, približno toliko znaša tudi drugje v tujini, kjer stvari potekajo drugače, tekmovalce obravnavajo s spoštovanjem in se držijo pravil, ki so jih sami napisali.
Odločila sem se, da je bilo to moje zadnje tekmovanje na Tutuju, dokler bo predsednik OO Tutu in DBUS g. Tomaž Rode. Zahvaljujem se žiriji za njeno delo. Tudi se strinjam z oceno žirije (številom točk) za svojo koreografijo in cenim njihovo delo ter odločitev. Moja pritožba ni bila namenjena žiriji, tudi ne Olgi Andreevi osebno, ki ni nič kriva, saj je bila v žirijo povabljena kot gostja, in jo izredno cenim kot nekdanjo baletno solistko in sedanjo baletno mojstrico, ampak organizatorju tekmovanja, predsedniku DBUS in predsedniku OO TUTU, ki je zavedno in namenoma dovolil takšno situacijo. Tudi čestitam Lukasu Zuschlagu za dobro koreografijo in njegovima plesalcema za odlično odplesano točko ter pa seveda Gaju Žmavcu in njegovima plesalcema, ki so prepričljivo in mislim, da upravičeno zmagali. Talent, izkušnje, praksa, možnost koreografiranja v lastni hiši, delo z baletnimi solisti, vse to v kompletu seveda prinese rezultate. Bravo!
Zahvaljujem se tudi Tei Bajc, ki je sprejela delo za najin skupni projekt in res naredila maksimalno, dala vse od sebe, pa čeprav je plesala ob polnoči. Upam, da bova svoj izdelek lahko pokazali ob kakšni drugi priložnosti. (je za naš portal iskreno spregovorila o dogajanju na 4. baletnem tekmovanju Tutu v Mariboru Claudia Sovre. Organizator je bil Tomaž Rode, predsednik DBUS – Društvo baletnih umetnikov Slovenije. Po javno dostopnih podatkih Erarja je DBUS v mesecu juniju za svoje delovanje prejel 36.162,15 evra in bi verjetno lahko ponudil možnost tekmovalcem, da brezplačno nastopijo na tekmovanju. Lani je v juniju društvo prejelo 5000 evrov manj, leta 2016 pa kar 55.150,62 evra. Od novembra 2003, ko je bilo društvo ustanovljeno, pa je skupna cifra prejetih sredstev 1.653,072 evrov. Več o tekmovanju si lahko preberete na spletni strani tekmovanja www.tutubaletnotekmovanje.si/ Tomaž Rode namreč Parade plesa kot edinega specializiranega medija za ples in balet o ‘svojih’ dejavnostih ne obvešča.)
