Da so družbena razmerja v 21. stoletju prešla meje ‘normalnosti’, ni treba prav posebej poudarjati. Vprašanje ob tem je, ali jih lahko kljub temu osmislimo tako, da znamo živeti skupaj in delovati za skupni cilj, ter predvsem ali to sploh iskreno želimo. Ali premoremo dovolj zdravo družbeno jedro, ki bi znalo vzpostaviti nove družbene temelje? In ko v boju z okoljskimi ekstremi ‘samozaščitniško’ ravnanje narekuje beg ali umik v imenu varnosti, to obenem sproža občutke osamljenosti, izoliranosti in nemoči. Vse te spremembe narekujejo omejitve in prilagoditve, kar kaže na klic po novi ureditvi, samoorganiziranju v načine sobivanja, avtonomne cone in komune.
Predstava Na stežaj zaprta vrata vzpostavlja niz mogočih predlogov in načinov, kako ob različnih fizičnih omejitvah prostorov vseeno dosegati občutja svobode. Francoski pisatelj Jean Paul Sartre v svojem delu Za zaprtimi vrati vzpostavlja temeljno vodilo, da smo peklensko obsojeni med seboj. Predstava že sama po sebi ponuja primer postapokaliptičnega interierja in eksterierja zunaj odra, ki ga naseli ter v njem sobiva entiteta somišljenikov, odmaknjenih od zunanjega sveta. Ob tem navidezno in dejansko preizkušajo prestopanje meja ter se soočajo z omejitvami skozi različne umetniške oblike. S svojo neposrednostjo ustvarjajo žanrski konglomerat, ki omogoča vzporedno branje osebnega in družbenega ter samosvojo interpretacijo vloge telesa v ‘novi’ družbeni realnosti.
V Cankarjevem domu projekte uprizarjam že od daljnega leta 1986. Vedno dobro sprejet, vedno dobro vzet. Tako sem se tako rekoč udomačil do te mere, da mi je včasih že kot dnevna soba, v katero spuščam goste. Tudi sedaj je tako, saj se projekt naslanja na idejo doma in domačnosti, kamor so vabljeni vsi ljudje dobrega srca. Na stežaj smo zaprli vrata, pridite in dobrodošli. (vabi na ogled nove predstave Na stežaj zaprta vrata koreograf Branko Potočan. Predstava je doživela premiero v sredo, vi si lahko ogledate ponovitve še 27., 28. in 29. oktobra ob 20.00 v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu. Poleg Branka so soustvarjalke in plesalke še: Anamaria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman in Veronika Valdés, ki so bolj ali manj del skupine Vitkar/Fourklor.
Estetika fizičnega gledališča Fourklor je vse od začetkov prepoznavna po značilni gibalni podobi svojega vodje. Zanj je značilen liričen in melanholičen pristop, pa tudi svežina humorja, domiselnost in iskrivost, neposrednost fizičnosti in teatralnost, v sebi združuje obvladovanje in posluh za različne umetniške medije, hkrati pa je izjemno odprt za sodelovanje s široko paleto soavtorjev. Plesni izraz odkriva na osnovi vzorcev, navad in običajev, ki jih vsakokrat zajema iz okolja, v katerem deluje. Potočan poseben poudarek namenja tudi raziskovanju specifičnih prostorov zunaj teatra in gib prepleta z elementi sodobnih cirkuških tehnik.)
