Kristalna bolečina, odeta v žled. Pesnik hodi po drugačnih poteh.

"Če lahko vsaka ‘mona’ v Sloveniji piše haikuje, jih lahko tudi jaz," so bile besede, s katerimi je v uvodnem delu tiskovne konference v ljubljanskem Konzorciju ilustratorka, šansonjerka, pisateljica, pesnica Svetlana Makarovič delno pojasnila, zakaj se je odločila za pisanje haikujev, ki so izšli v njeni novi pesniški zbirki Zima vezilja. Kar pa ni bil edini razlog, da je po več kot dveh desetletjih napisala novo zbirko poezije. K nastanku te je botroval splet okoliščin. Svetlana, ki je ljubiteljica zime in žleda, saj ga naravnost obožuje in pravi, "mi je prav žal, če povzroča škodo v gozdovih, a lep je", predvsem kadar ga obliva mesečina ali nanj sijejo sončni žarki, je dobila pred časom v dar risbe žleda Andreja Brumna Čopa. In ob teh umetninah so se ji porajale ideje in kar sami ‘zlagali’ haikuji.

Razkrila je, da o haikujih ni vedela prav veliko, predvsem to, da so povezani z japonsko umetnostjo, zato je poklicala pesnika in mojstra za vse pesniške oblike Borisa A. Novaka, ki ji je razložil osnove za pisanje haikujev – zlogi, tematika … –, predvsem pa ji svetoval, naj posluša sebe in bo dobro (Sleherno bitje je čudež. Sleherna stvar je haiku. Boris A. Novak, iz knjige Oblike duha (MKZ, 201).

In mojstrica grozljivosti in igrivosti, kot se tudi sama imenuje, je upoštevala nasvet. Med ustvarjanjem haikujev, ki so bili napisani v pričakovanju zime, so se ji porajali verzi partizanskih in ljudskih pesmi, motiv revščine, beguncev in "preklete begunske žice".  Ko je s časovne distance spet vse prebrala, je menila, da je dovolj dobro za izdajo. Andrej Brumen Čop je dobil nalogo, naj naslika žled, urednica pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan, ki je skupaj z Jasno Merc tudi uredila zbirko petinštiridesetih pesmi, je na tiskovni konferenci povedala, da se ti haikuji v bralcu kar naselijo, zlezejo mu pod kožo, zato se je najbrž zdelo smiselno dodati prvi izdaji pasico, na kateri piše Petinštirideset haikujev. Kristalna bolečina, odeta v žled. Svetlana Makarovič z novo pesniško zbirko zareže močno kot zmeraj, tako da je pesničino sporočilo na zadnji strani knjige – Pesnik hodi po drugačnih poteh – na mestu.

V Konzorciju so ob tej priložnosti predstavili tudi ponatis Korenčkovega palčka. Omenjeno pravljico so pred sedemindvajsetimi leti v režiji Svetlane Makarovič prvič uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Nato je izšla na kaseti in leta 1992 še v slikaniški izdaji. Sapramiška in Korenčkov palček sta najboljša prijatelja, zato so pri Mladinski knjigi ob 40-letnici slikanice Sapramiška spodbudili ilustratorko Majo Kastelic (poznamo jo po njeni večkrat nagrajeni avtorski slikanici Deček in hiša), da je pravljico o Korenčku, ki se je hudo skregal s Sapramiško in odšel na pot, kjer je srečal zanimiva bitja, na novo upodobila. Tako je pravljica zasijala v novi podobi, v "mini svetu svežih in toplih barv". Likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar je ilustracije Maje Kastelic označil kot hommage slovenskim pravljičarkam in dodal, da ne gre za posnemanje, ampak za zavestno vpletanje tradicije v sodoben čas. Po njegovih besedah ilustratorka ob tem ni izgubila svoje avtentičnosti.

Druženje v Konzorciju se je končalo s še enim haikujem, ki ga v tej knjigi poezij sicer ne boste našli, saj, kot je povedala Svetlana, ni dovolj ‘spodoben’, je pa času primeren in v pesničinem slogu: "Jebeš spodobne haikuje. Svet je pregrozen."

View Gallery 5 Photos