V ljubljanski Trubarjevi hiši literature so minuli teden Jelka Ciglenečki, urednica založbe Goga, Agata Tomažič, pisateljica sveže stiskanega kratkoproznega prvenca Česar ne moreš povedati frizerki, Mirt Komel z romanom Pianistov dotik, Vinko Mőderndorfer z zbirko kratke proze Brskanja in Aljoša Harlamov, avtor spremne besede in Lijana Dejak, prevajalka dela Vladimirja Vojnoviča Moskva 2042 predstavili prvenec, dve prekaljeni peresi in prevod založbe Goga …
Mirt Komel (r. 1980 v Novi Gorici) je pisatelj in filozof, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in na Filozofski fakulteti. Je avtor številnih znanstvenih del, med drugimi monografije Poskus nekega dotika, tematsko tesno povezane z romanom Pianistov dotik, njegova literarna dela pa segajo od dram in dramskih pesnitev (Mestne drame, Luciferjev padec) do potopisov (Sarajevski dnevnik, Kahirske kahesije). Pianistov dotik je njegov romaneskni prvenec. “Igranje klavirja, prav tako kot vsa glasba, ni mehanično početje, temveč življenje na delu. Naše telo, da, prav tole telo tule, tvoje telo, je najizvrstnejša naprava, kar jih lahko imaš za zgled.” Gabrijel Goldman je po imenu in usodi sumljivo podoben znamenitemu kanadskemu pianistu Glennu Gouldu. Najdemo ga v newyorški bolnišnici po misterioznem dogodku, ki sproži fobijo pred dotikom. Je kriva nesrečna ljubezen, odvzeti ljubezenski dotik ali brezdušno, mehanično udarjanje klavirskih strojev, ki grozijo, da bodo glasbi ukradli dotik z dušo? V bolnišnično sedanjost se vpleta predzgodba čudaškega čudežnega otroka, nato demonično obsedenega genija. Knjiga se pred bralcem razpira kot granatno jabolko: tukaj zrna razvojnega, tam filozofskega romana, ob njih pa emocionalno in poetično nabita ljubezenska zgodba, izjemno doživeti opisi najbolj neverbalne umetnosti – glasbe … vsi povezani z izrazito bogatim in igrivim jezikom, ki spominja na virtuoznost mojstrov, kot je Vladimir Nabokov. …
Vinko Möderndorfer je pisatelj, dramatik, esejist, gledališki, filmski in televizijski režiser. Njegova literarna dela so prevedena v številne tuje jezike, zanja je prejel najvidnejše slovenske literarne nagrade; kar dve med njimi za kratko prozo – Župančičevo nagrado za zbirko Krog male smrti (1994) in nagrado Prešernovega sklada za Nekatere ljubezni (2000). Virtuozen omnibus zgodb o posameznikovem spopadanju s preteklostjo, ki ga vleče k tlom, in z osamljenostjo, ki ga dviguje v zrak. (Aljoša Harlamov) Kaj se skriva v pozabljenih škatlah s pismi, v zgodovinskih arhivih, v zmedeni zavesti dementnega starčka, ki poimenuje miško z imenom umrle žene? Kako zgodovina, zgodbe prednikov vplivajo na našo prihodnost? Se sploh še zavemo absurdnosti naše sedanjosti, ko gledamo televizijska poročila, solzave filme? Brskanja ne pristanejo na instant rešitve, raje odstrejo paleto najintimnejših, najglobljih človeških čustev. Zbirka kratkih zgodb je tesno povezana celota, mozaik, ki vsebuje najboljše lastnosti pisave Vinka Möderndorferja: bralec bo začutil utrip krvi, ki teče po žilah junakov, toplino, odpuščanje, prefinjeno družbeno kritiko. (Jelka Ciglenečki) …
Agata Tadeja Tomažič (1977, Ljubljana) je diplomirala iz francoskega jezika na FF in novinarstva na FDV. Na Delu je zaposlena od leta 2001 (delala je v redakciji Panorama in v desku kot urednica zadnje strani). Prevaja iz angleščine (Drevo janičarjev) in francoščine (Dvignite se!, Razumeti svet – Izzivi jutrišnjega dne, Govorice). V prostem času piše, peče, kolesari in je prikrita oboževalka bralnih krožkov. Je članica uredništva Pogledov. Česar ne moreš povedati frizerki je kratkoprozni prvenec Agate Tomažič, ki jo bralci poznajo predvsem po novinarskem delu za časopisno hišo Delo. Junaki njenih zgodb so vsaj na prvi pogled docela povprečni ljudje, ki se jim v življenju ne dogaja nič posebnega, dokler … se samozadovoljni japi ne začne spreminjati v žabo; se štiridesetletni mamin sinko, ki si prizadeva izračunati najvišje praštevilo, ne zagleda v mlado sodelavko; vdova ne najde že pozabljenega mobitela, ki je pripadal njenemu v nesreči preminulemu soprogu.
Zgodbe Agate Tomažič so tiste prave, čvrste, krepke, njihov jezik je izjemen in na trenutke so izjemno poetične. To so pripovedi, pri katerih se bralec ustavi in jim prisluhne, saj ga zanima, kako se bodo končale. Pravijo, da ni raja za zdolgočasene bralce, raj za zadovoljne bralce pa vsekakor obstaja. (Irena Štaudohar) …
Vladimir Nikolajevič Vojnovič (r. 1932) je najprej zaslovel z romani o vojaku Ivanu Čonkinu, ki duhovito slikajo absurde totalitarnega režima v času 2. svetovne vojne v Rusiji. Čonkin, ruski Švejk, je že dolgo del ruske pop kulture. Vojnovičeva dela so bila dolgo prepovedana v Rusiji, a bil je ljubljenec samizdata in tamizdata; 1980 je bil končno prisiljen zapustiti Rusijo. Drugo njegovo ključno delo, Moskva 2042, je tako nastalo že v Münchnu. Pisatelj je družinsko povezan z Balkanom – oče je bil Srb, njegov prednik je tudi znameniti dubrovniški pisatelj Ivo Vojnovič. V romanu opisujed isidentskega pisatelja Vitalija, ki je prisiljen zapustiti socialistično Sovjetsko zvezo in uživa v svetu gnilega nemškega kapitalizma – dokler idile ne prekine nepričakovana ponudba. Izkaže se, da Lufthansa nudi polete v prihodnost, ameriški časnik pa je pisatelju pripravljen plačati bajno drago karto, ki ga popelje 60 let v prihodnost – v Moskvo leta 2042, kjer se je iz socializma razvil čisto pravi komunizem. Vesela, obešenjaška antiutopija, napisana v osemdesetih letih, je postala v Rusiji velika uspešnica prav v zadnjih letih.
