Prejšnjo soboto smo lahko v Mariboru pred polno dvorano spremljali romantični balet Giselle. Zgodba o revnem dekletu Giselle, ki zavrne ljubezen svojemu stanu primernega gozdarja Hilariona za ljubezen do plemiča Albrechta, nima srečnega konca. Ko namreč gozdar razkrinka svojega tekmeca, se Giselle omrači um in se nabode na plemičev meč. Njena prerana smrt jo spremeni v maščevalno gozdno vilo. Myrtha, kraljica vil, nočne obiske žalostnih ljubimcev na grobu Giselle izkorišča za zapeljevanje mladeničev in igranje z njihovimi življenji. Vile namreč v zavetju noči silijo oba ljubimca, da z njimi plešeta do smrti oziroma do jutra, kar pač nastopi prej. Albrecht preživi naporno noč zgolj zaradi čarobnega posredovanja Giselle, ki mu vlije novih moči, vendar žalosten dočaka zoro, saj se zave, da Giselle ne bo nikoli več videl.
Solistični parti v Giselle niso ravno številčni. Poleg naslovnega lika in obeh zaljubljencev ima plesno zahtevnejšo le še kraljica vil, dve solo vili, v prvem dejanju pa je izpostavljen kmečki pas de deux. K pravljični atmosferi prispeva v drugem dejanju zbor vil, v prvem pa je dogajanje popestreno s plesom kmečkih fantov in deklet. Oba zborovska dela je baletni zbor izvedel solidno. Mariborski ansambel je vse vloge lahko zasedel z domačimi solisti, ki so bili več kot kos zastavljenim plesnim izzivom. V sobotni predstavi je prav gotovo omembe vreden nastop uspel Asami Nakashimi in Ericu Burroughu v kmečkem pas de deuxu. Odlikovala ju je tehnična brezhibnost, predvsem Asami Nakashima je izvedla popolne piruete, skladnost in potrebna lahkotnost. Manj izstopajoči sta bili s svojimi solističnimi deli Branka Popovici in Tetiana Svitlična kot vili v drugem dejanju. Olesja Hartman kot zlobna kraljica vil Myrta je vlogo glavne maščevalke izvedla predvsem hladno in dokaj odsotno. Z več prezence bi drugo dejanje pridobilo na dramatičnosti, tako pa je v končnem vtisu ostalo ilustrativno. Alenka Ribič Laufer je naslovno vlogo gradila od naivne zaljubljene deklice k eteričnemu pravljičnemu bitju postopoma. Kljub rahli tremi je bila prepričljivejša v prvem delu, pretresla je predvsem ob odkritju prevare v plesu norosti. Kot vila se je omejila na zračnost lika, manj pa upoštevala notranjo razdvojenost, ki bi ji lahko prinesla potrebno dramatičnost. Sytze Jan Luske je kot ljubosumni gozdar Hilarion nastopil prepričljivo tako v prvem dejanju, ko spletkari proti svojemu tekmecu, kot tudi v drugem, kjer ga v svoje mreže ujamejo vile. Njegov nastop je kulminiral v plesu z vilami, ko je pojemanje moči prikazal z natančnimi in jasno izraženimi plesnimi elementi.
Baletna klasika Giselle je pokazala, da mariborski baletni ansambel zmore več kot solidno izvajati tudi dela klasičnega repertoarja z zadostnim številom kvalitetnih domačih solistov. Verjetno pa k uspehu in popularnosti klasičnih baletov bolj kot solidna ali celo vrhunska izvedba solističnih vlog še vedno prispeva nezmanjšana fascinacija gledalcev nad romantičnimi zgodbami izvedenimi v blišču iluzionistične konvencije plesnega gledališča 19.stoletja. Ne glede na razvoj plesa in gledališča v zadnjih 150 letih, prisotnost novih medijev in načinov komunikacije, je potreba in želja po pravljičnosti izvedeni v živo, z množico izvajalcev, še vedno prevladujoča. Lahko si samo želimo še več dogodkov, kot je mariborska Giselle.
