<!–
/* Font Definitions */
@font-face
{font-family:"Cambria Math";
panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4;
mso-font-charset:238;
mso-generic-font-family:roman;
mso-font-pitch:variable;
mso-font-signature:-1610611985 1107304683 0 0 159 0;}
@font-face
{font-family:"Arial Unicode MS";
panose-1:2 11 6 4 2 2 2 2 2 4;
mso-font-charset:128;
mso-generic-font-family:swiss;
mso-font-pitch:variable;
mso-font-signature:-134238209 -371195905 63 0 4129279 0;}
@font-face
{font-family:"@Arial Unicode MS";
panose-1:2 11 6 4 2 2 2 2 2 4;
mso-font-charset:128;
mso-generic-font-family:swiss;
mso-font-pitch:variable;
mso-font-signature:-134238209 -371195905 63 0 4129279 0;}
/* Style Definitions */
p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal
{mso-style-unhide:no;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
margin:0cm;
margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:none;
mso-hyphenate:none;
font-size:12.0pt;
font-family:"Times New Roman","serif";
mso-fareast-font-family:"Arial Unicode MS";
mso-font-kerning:.5pt;
mso-ansi-language:SL;
mso-fareast-language:#00FF;}
p.MsoBodyText, li.MsoBodyText, div.MsoBodyText
{mso-style-unhide:no;
mso-style-link:"Body Text Char";
margin-top:0cm;
margin-right:0cm;
margin-bottom:6.0pt;
margin-left:0cm;
mso-pagination:none;
mso-hyphenate:none;
font-size:12.0pt;
font-family:"Times New Roman","serif";
mso-fareast-font-family:"Arial Unicode MS";
mso-font-kerning:.5pt;
mso-ansi-language:SL;
mso-fareast-language:#00FF;}
span.BodyTextChar
{mso-style-name:"Body Text Char";
mso-style-unhide:no;
mso-style-locked:yes;
mso-style-link:"Body Text";
mso-ansi-font-size:12.0pt;
mso-bidi-font-size:12.0pt;
font-family:"Arial Unicode MS","sans-serif";
mso-fareast-font-family:"Arial Unicode MS";
mso-font-kerning:.5pt;
mso-ansi-language:SL;
mso-fareast-language:#00FF;}
.MsoChpDefault
{mso-style-type:export-only;
mso-default-props:yes;
font-size:10.0pt;
mso-ansi-font-size:10.0pt;
mso-bidi-font-size:10.0pt;}
@page Section1
{size:595.25pt 841.85pt;
margin:2.0cm 2.0cm 2.0cm 2.0cm;
mso-header-margin:35.4pt;
mso-footer-margin:35.4pt;
mso-paper-source:0;}
div.Section1
{page:Section1;}
–
Komaj se je malo polegel prah okoli ljubljanskega »natega« izvedbe predstave Muzikal Broadway v organizaciji Zavoda Nostalgija, ki ga vodi Boštjan Troha, v polpretekli zgodovini znan kot DJ Herbie, in po hitro odpovedani mariborski predstavi se ista ekipa z Mojco Horvat na čelu že odpravlja v Zagreb. Konkretno kar na veliki oder koncertne dvorane Vatroslav Lisinski. Očitno se bo tam nategovalska zgodba ponovila, saj je večerna dvorana, ki sprejme skoraj 1300 ljudi, že skoraj razprodana, popoldanska predstava pa je na dobri poti, da se tudi razproda. Oglaševanje organizatorjev pa je enako ljubljanskemu. Skromno zapisano Muzikal Broadway: The best of Cats, Hair, Cabaret, Chicago. Ko smo povprašali direktorja Vatroslava Lisinskega, Dražena Siriščeviča, zakaj ne napišejo, kdo je avtor in kdo izvajalec, je nonšalantno odvrnil, da je to stvar organizatorja gospoda Hrvoja Huma, ki je najel in plačal dvorano in v njej lahko počne kar pač želi. Potrdil pa je, da je seznanjen z nastalo ljubljansko situacijo, a da so mu zagotovili, da se to v Zagrebu ne bo ponovilo. Vprašanje se seveda postavlja samo po sebi. Ali bo Mojca Horvat čudežno natrenirala svoje plesalce in jih naučila dobro peti v živo ali pa bo kar naenkrat nastopil kakšen original z Broadwaya. Glede na ceno vstopnic bi lahko pričakovali slednje. Cena vstopnic je ena najdražjih, kar lahko plačate v Lisinskem, od 200 do 260 kun, oziroma povprečje 37 evrov. Dražen Siriščevič bo najbrž post festum zagnal vik in krik, kot je to storil njegov slovenski kolega, direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Kot je znano je Mitja Rotovnik ugotavljal, da se jim takšna nekakovost ni zgodila celih trideset let, da gre nedvomno za pohlep po denarju s strani Boštjana Trohe in Mojce Horvat, da je bilo oglaševanje za predstavo pomanjkljivo, oziroma zavajajoče, a da je za vse odgovoren Zavod Nostalgija. Na naše vprašanje, ali bodo še kdaj sodeloval z Mojco Horvat, pa Mitja Rotovnik odgovarja »bomo, vendar se bomo v pogodbah zavarovali tako, da ne bo imela najmanjše možnosti zavajanja občinstva in CD.« Seveda smo vprašali za mnenje tudi Mojco Horvat, ki je mimogrede družinska prijateljica Mitje Rotovnika in njegove soproge Polone Vetrih, kaj pravi na vse očitke o nekakovosti predstave, o Cankarjevem domu, o avtorskih pravicah, ki jih očitno nihče ni plačal. »Ne strinjam se, da gledalci niso bili zadovoljni. 5 minut aplavza ni ravno znak nezadovoljstva, niti čestitke po koncu. Vabila na gostovanje v Zagreb, v Budimpešto in Beograd pa povedo, da si tudi stroka želi takih predstav. Bodi torej previdna pri oceni. Velik del koreografij pa je iz mojih muzikalov, ki igrajo v tujini in so dobile odlične kritike tudi s slabšimi plesalci. Mitja Rotovnik je dobro vedel, da nastopa moja skupina, saj sva o tem govorila že avgusta. Ko me je poklical 14 dni pred predstavo in me opozoril, da ni mojega imena, pa sem mu pojasnila, da sem želela tokrat postaviti v prvi plan predvsem plesalce. Njegova zgodba s plakatom je zelo grdo misinterpretirana. Reklama in prodaja kart je bila izključno dogovor med Nostalgijo in CD, jaz sem, kot je to v navadi, »le« avtor. Nimam vpogleda v finance, Troha trdi, da je dvorano mastno plačal, pa mi niso mogli zagotoviti niti atmosferskih mikrofonov. Od tu playback za step, čeprav smo ravno v tej sezoni nabavili 50 parov čevljev za step, ki si jih plesalci ne morejo privoščiti. Za nivo tehnike pa je odgovoren CD ( brezžični mikrofoni, pokvarila se je tudi umetna megla, hidravlika …), tu so trpeli oboji, plesalci in gledalci. Tudi male avtorske pravice so stvar producenta, jaz osebno svojega avtorstva in vložka v predstavo najbrž tako ali tako ne bom imela nikoli poplačanega.« Mojca je seveda spretna avtorica in koreografska manipulatorka. Marsikateri njen bivši plesalec ali plesalka bi lahko danes vskočil-a v »novo« predstavo, saj so nekateri koraki in plesne kombinacije popolnoma enake tistim izpred deset, petnajst let. V plesnih krogih prevladuje mnenje, da se je Mojca končno opekla in da je publika spregledala “copypastenje” lastnih koreografij. Negodujejo pa tudi Mojčini večni zavezniki, starši plesalcev, ki so se potožili, da še teden dni pred premiero niso vedeli, kaj in kako bodo plesali. Mojca je menda plesalce odpravila, kar z besedami »nič se ne sekirajte, vam bom že na generalki povedala, katero koreografijo plešemo in kdaj.« Starši in nekateri plesalci imajo Mojco po tem debaklu menda »poln kufer« in se že ogledujejo po skupinah Urške in Kazine. Navdušenja na šefico pa ne skriva glavni igralec, plesalec in pevec Luka Markus Štajer, ki je za naš portal povedal: »Mojca je odlična koreografinja. V njeni skupini sem že petnajst let. Vesel sem, da sem lahko bil del tega projekta, čeprav je bilo vse skupaj zelo težko usklajevati. Del plesalcev je namreč v rednih službah, del jih hodi v šolo. Projekt je presegel moja pričakovanja. Sem pa zelo razočaran, ker mediji spodbujajo kritiziranje, zavist in slovensko »foušijo.« Nekaj ljudi je bilo zadovoljnih in to je dokaz, da Slovenija potrebuje takšne projekte.« Na naše vprašanje, ali potuje v Zagreb, pa je bil dramatično tiho in odgovoril, da gre v Zagreb cel projekt Muzikal Broadway. Mogoče Mojca vendarle razmišlja o zamenjavi nekaterih neprepričljivih akterjev. Po ljubljanski eskapadi pa se kuha tudi med njo in Zavodom Nostalgijo. Mojca in Boštjan naj bi pobasala skupaj okoli 50.000 evrov čistega dobička od vseh petih predstav. Na nekaterih zagrebških internetnih straneh se je pisalo, da ima Mojca Horvat broadwaysko licenco in kot takšna edina pravico, da brez vprašanja izvaja popularne muzikale. Ko je Mojca ugotovila, kakšna reklama se ji dela v Zagrebu, je Boštjanu Trohi napisala pismo: Boštjan, tole je nezaslišano! Na zagrebški strani piše cel kup bedarij, jaz nimam nobenih broadwayskih licenc, tam sem študirala! Delam pa v Evropi. Prosim, objavi tekst, ki sem ti ga poslala za gledališki list ali onega prej z opisom predstave. Mojo biografijo pa tako ali tako imaš. Prilagam za vsak slučaj. Tudi skupina ni mednarodna. Ni orkestra, ni bogate scene, je popolnoma ista predstava kot v Ljubljani. Ljudje na Hrvaškem me poznajo in cenijo, ne potrebujem laži.”
Hrvaški organizator, Hrvoje Hum, nekdanji član ansambla Leteči odred iz Zagreba, si je predstavo ogledal 6. novembra v Cankarju, za naš portal pa komentiral nastalo situacijo : »Mojca Horvat je ena najbolj cenjenih koreografinj v našem prostoru. Od nekdaj je znana po profesionalnem delu in delala je največje hite predstav na Hrvaškem Splitski akvareli, Karolina Reška, Kiss Me Kate, Jalta, Jalta in mnoge druge. V hrvaških profesionalnih krogih slovi kot izjemna profesionalka. Na internetni strani dvorane Lisinski nimamo navade objavljati natančnih informacij, ampak samo ime predstave. Ta predstava je kompilacija kot npr. »Program Imota u Lisinskom«, ki je na programu 23.11., tam tudi ne piše, kdo nastopa in kdo je avtor. Na naši spletni strani pa natančno piše za kakšnem program gre. Prav tako na plakatih, kjer natančno piše, da je koreografinja Mojca Horvat. Očitki, da so peli na playback so čista laž. Najbrž niste opazili brezžičnih naglavnih mikrofonov, ki so jih imeli nastopajoči. Kar se plesa tiče – ne vem, ali ste opazili, da ima tudi skupina »Lord of the dance« kompleten zvok stepa posnet in se kot takšen predvaja na njihovih nastopih. Kolikor se spomnim je bilo v hali Tivoli prodanih okoli 10.000 vstopnic za njihova dva nastopa, pa se nihče ni razburjal zavoljo stepa na playback. To se dela zato, da bi se povečalo plesno doživetje, ko tehnični pogoji ne dovoljujejo idealnega ozvočenja. Cena vstopnice je povprečno 30 EUR (no, mi smo po bančnem kalkulatorju izračunali 34 evrov) in jo določajo stroški. Glede na to, da imamo na Hrvaškem DDV 23 % v ceni vstopnice (pri vas je 8 %), poleg tega so tukaj še stroški avtorskih pravic, davka, provizije na kartice, na prodajo vstopnic in nekakšna neto cena je 16 EUR. Menim, da je cena primerna za tovrstni program, saj drugače ne bi mogli pokriti še stroškov dvorane, marketinga, honorarjev. Po podatkih, ki jih imam, je povračilo vstopnic v Ljubljani zahtevalo dvajset ljudi. Glede na število prodanih vstopnic je to zelo malo. Po mojem mnenju gre za zelo kakovostno predstavo in prepričan sem, da bo zagrebška publika 13.12. v dvorani Vatroslav Lisinski zelo zadovoljna.« Je pa Hrvoje Hum zagotovil tudi to, da bo z avtorskimi pravicami vse v redu, saj jih bo plačal on kot organizator. V Ljubljani na Sazasu namreč Katja Dolinar pojasnjuje, da Združenje SAZAS nima dovolj informacij o tem, ali gre v primeru Muzikala Broadway za male ali velike pravice, saj organizator predhodno ni urejal avtorskih pravic pri Združenju SAZAS (kot jih je v primeru malih pravic po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah dolžan). Lahko bi namreč šlo tudi za velike pravice, ki pa se urejajo direktno z imetniki pravic (in ne s kolektivno organizacijo). Kot je znano, so avtorske pravice četrti največji biznis na svetu. T.i. velike avtorske pravice, v katere spadajo muzikali, so peklensko drage (za razliko od malih, npr. zabavna glasba, kjer lahko izvajaš dela brez soglasja avtorjev) in jih je zelo težko pridobiti in takoj plačati. Zato je pri nas število muzikalov majhno, a spet ne toliko, da ne bi kar dve gledališči v bližnji preteklosti istočasno dali postaviti na oder Kabaret. Mestno gledališče ljubljansko v režiji Stanislava Moše in koreografiji Hrvata Igorja Berberiča in Celjsko ljudsko gledališče v režiji Mihe Alujeviča, ki je k sodelovanju povabil Mojco Horvat, ki pa je tik pred premiero zaradi nestrinjanja z režiserjem vihravo zapustila ansambel in odhitela v beograjsko gledališče novim zmagam naproti. Med zadnjimi pa sta mošnjiček odprla Simona Vodopivec in njen mož Jure Franko za muzikal Moje pesmi, moje sanje in glej ga zlomka, spet je koreografirala Mojca Horvat. Mojca je nekoč dejala, da ni mlačna voda in sedaj to res potrjuje. Tokrat s polnim imenom napoveduje decembrsko predstavo Kekec v dvorani Tivoli. Pa srečno, Mojca, publika te budno opazuje.
