Glasbeno-plesna predstava Življenje je cirkus je nastajala na delavnici v okviru projekta Predani korakom 67. Ljubljana Festivala v prostorih SNG Opera in balet Ljubljana ob dnevni dvourni vadbi od 19. do 26. avgusta.
Projekt Predani korakom teče že od leta 2013 pod okriljem Zavarovalnice Sava, tri leta je bil ambasador projekta tudi dramski igralec Jernej Šugman, cilj projekta pa pomagati otrokom iz Uri Soča, da lahko še oni zaplešejo svoje gibke oblike ter korake, male ali velike. Namen projekta je tudi spodbujati zdravo življenje v teh časih, zasvojenih z elektroniko in zasloni, življenje zdravega dihanja in gibanja, tako kot je zapisano že v zgodovinskem reku: zdrav duh v zdravem telesu.
Vodja plesne delavnice, tudi režiser in koreograf predstave je Miha Podrepšek, ki je svojo plesno kariero zgradil v tujini, v Avstriji in Nemčiji, za naš portal pa je zapisal, da se rad vrača v Slovenijo. Zato se je tudi z veseljem odzval vabilu projekta Predani korakom, tudi se ga znova razveselil, saj je že tretji po vrsti.
Pisani kostumi, ki so gibčnim otrokom omogočili gibalno svobodo, so nastajali v kostumografiji Metke Albreht, kreativna vodja predstave je bila Maja Stojanov, za tehnično podporo je poskrbela Lea Čehovin, koordinacijo za URI Soča vodila Tanja Babnik, koordinatorka delavnice je bila Katarina Kukovič.
V predstavi sodeluje sedem otrok iz Uri Soča, skupaj z desetimi, ki so se na delavnico prijavili prek razpisa Ljubljana Festivala; nastopajoči so: Zara Turk Hvala, Naja Bauman, Tita Bauman, Zala Brodnjak, Fiona Mikuletič, Ema Fatur, Lucija Metelko Sočan, Timotej Metelko Sočan, Norina Mlinarič Dragaš, Mina Altintas, Enis Mehmedovič, Eneja Hercog, Nejc Hercog, Aleks Šket Mlinar, Nika Flisar, Zala Burič in Anita Stopar.
Ko se dvigne gledališki zastor, se na odru v sijoči odrski razsvetljavi uzre pisano množico otrok nasmejanih obrazov, ki ubrano zaplešejo skupinsko koreografsko sekvenco v ritmu glasbe in plesnih korakov.
Koreograf Miha Podrepšek se je izkazal kot odličen pedagog, ki je iz otrok različnih starosti, tudi različnega plesnega predznanja izvabil veliko, ko so iskrivo in ubrano zaplesali, se gibali, zabavali ter vseskozi izžarevali pristno otroško vedrino. Svoje učne ure je kot izkušeni koreograf usmerjal k zaključni obliki, domiselno izbrani temi za tako pisano plesno skupino otrok, Življenje je cirkus, ki jo je s svojim povezovanjem in vodenjem dodatno barval še Lado Bizovičar, direktor cirkusa.
Komunikacija med otroki in direktorjem pa sila gibka, ko so ga otroci dražili, tudi jim je kar težko prišel do konca, dialogi pa seveda zabavali. V enem teh gibkih skečev je potekalo tudi ponavljanje izrečenih besed, ki so po odru odmevale in se repetirale, tako kot to znajo le papige in seveda otroci, ki izzivajo. Direktorju je dala vetra tudi deklica na vozičku, ki je želela zapeti pesmico Na planincah ob spremljavi kitarista. Po prvi kitici je veliki direktor že hlastal po času in spremembi, ampak deklica je vztrajala vse do konca, pozneje pa ga kar okarala, ker ne zna poslušati. Nastopajoče napetosti med izvajalci in ‘upravo’ pa prijetno rahljal glasbeni fantovski duet harmonike (frajtonarice) in kitare.
In kaj vse so mali cirkusanti doprinesli k cirkuškim veščinam? Nastopili so drzni akrobati, po odru pa letela kolesa, se postavljale stoje in se kot kača zvilo-zavilo mlado telo od konice prstov pa vse do glave, tudi v tutuju zaplesali mali balerini v modnih roza supergah, ravnotežje z vrtečim se krožnikom pa zvito predstavil nadebudni žongler, ko direktor niti opazil ni, da je svoj krožnik zataknil na palico … In samo v cirkusu se lahko pripeti, da leopardka sestopi z vozička ter stikoma zapleše s človekom, pravzaprav z direktorjem. Cirkuška ekipa, bolje rečeno uigrana družina, pa se na koncu koncev izkazala tudi v skupinski koreografiji, v zaokroženi celoti korakov in vrtečega se kolesja vozičkov, v lahkotni kompoziciji prelivajočega se gibanja vseh nastopajočih.
Ja, bil je to zanimiv cirkus, ki je zabaval tako gledalce kot nastopajoče, tudi si prislužil obilje navdušenja polno zasedenega avditorija.
