Zimska plesna šola (ZPŠ) teče že 34. leto, drugo leto bo obhajala kar zrelo 35. obletnico, na katero se že pripravljajo. Vsekakor pa bo 34. ZPŠ v pogovorih vedno tista, na kateri se je po vseh teh letih zgodilo prvič, da so se vse naokrog skupaj s plesalci ter pedagogi intenzivno vrtinčili tudi virusi. In je moral pedagog odpovedati svoj prihod pred začetkom, saj je telesna vročina neusmiljeno rasla. Ko je vedno vseprisotna Minka Veselič Kološa, strokovna svetovalka za ples na JSKD OI Maribor, vrtela telefone na vse strani slovenske dežele, in to dvanajst ur pred začetkom prvega vadbenega termina. Po dveh urah iskanja ji je končno le uspelo dobiti primerno zamenjavo. Tudi so se kar trije pedagogi borili z virusno nadlogo ter hiteli v dano sobno nego, tako da jih je bilo videti le na začetku in ob koncu njihove plesne delavnice ali klasa, tudi so tečajniki zavoljo enakih težav odpovedali svoje prihode. K sreči pa so se novi željni plesa kaj hitro vpisovali ravno prvega dne, tako da je število udeležencev bilo 67, toliko, kot se jih je prijavilo že pred začetkom ZPŠ, le nekatera imena so bila zamenjana.
Neprekinjeni urnik plesne vadbe je potekal od jutranje devete ure pa vse do večerne četrt čez sedmo. Poskrbljeno je bilo še za tui-na masažo, in s pomočjo svetlobne terapije biotron še za utrujena plesna telesa. Tudi se je vse štiri dni ZPŠ, od petkovega jutra pa vse do ponedeljkove zadnje ure, potilo ter delovalo s polno paro.
Prvo delovno prebujanje ter sistematično poglobljeno dihanje se je začelo s Snježano Premuš, plesalko koreografinjo in pedagoginjo, ki je predihala telesa ter ozaveščala ravnotežna središča različnih generacij z metodo utelešena anatomija in joga. Mariborčanka Snježana Premuš je s plesom začela v Plesni izbi Maribor (PIM), magistrirala na Conteporary Dance School v Londonu, delovala ter ustvarjala na mednarodnih plesnih odrih in delavnicah, medtem ko zdaj živi in deluje v Ljubljani, kjer vodi prakso utelešene anatomije in joge v Epicentru Ljubljana, tudi v Praktikumu SVŠGL Umetniške gimnazije za ples.
Iz Ljubljane se je vsak dan na ZPŠ vozila pedagoginja, plesalka in mentorica Simona Kočar, da bi lahko vodila dva plesna klasa Follow the flow, plesno pa se je brusila v skupini Kjara´s Dance Project, tudi od samega začetka nastopala v plesnih projektih Kjare Starič. Je kar sestavni del njene plesne ekipe, ko pedagoginja in koreografinja Kjara Starič obišče ter zbere svoje slovenske plesalce, saj trenutno živi ter uspešno deluje v ZDA, tudi v Kanadi, kamor ji je sledila letos še Simona. Prav tako je med drugim delovala z znanim pedagogom Joejem Algadom in bila vabljena kot njegova asistentka. Poučuje na Baletni šoli v Kamniku, za tekmovanja v šov plesih in modernu pripravlja svoje plesalce Plesnega kluba Šinšin Kamnik, občasno poučuje v Studiu XXV in je mentorica mladim ustvarjalcem pri njihovih pripravah za tekmovalni program JSKD RS Opus 1, plesna miniatura, kot mentorica je delujoča tudi v KUD Jevnica. Plesala je v koreografiji Vite Osojnik Čez noč, pogosto pa je angažirana v baletnem ansamblu Opere Ljubljana, tako v projektu Karmine Šilec Carmina Burana kot v operi Pepelka, tudi je sestavni del plesne dinamike opere Prodana nevesta, koreografske svežine solista ljubljanskega baleta Lukasa Zuschlaga.
Simona je bila nadomestna pedagoginja, saj je planirana Urša Rupnik, dan pred začetkom Zimske plesne šole obležala doma z virusno okužbo. Z Minko sta se trudili najti kompetentno zamenjavo za delavnico Follow the Flow, ki je Uršina skovanka in naziv njene delavnice. Izhaja pa seveda v navezavi že omenjenega Joea Alegada, ki ponovno prihaja v Slovenijo. Urša je njegova asistentka že dobrih osem let.
V prvi jutranji uri so njeni zahtevni plesni delavnici sledile plesalke PIM-a, posebej pa izstopala po svoji dovršeni izvedbi in plesni prezenci mlada Izbina plesalka Vita Trantura, ki je dosledno sledila napotkom. V najinem pogovoru je Simona poudarila, da pri plesalcih zahteva temeljito ter natančno plesno tehniko. Kar je bilo tudi videti, saj njena ura odseva visoko raven Kjarine sodobne plesne šole s pridihom Alegadove svobode povezovanja ter gibalnega prelivanja. Prisotne udeleženke obeh delavnic je pohvalila, ker se trudijo in so vztrajne, saj vztrajajo, pa čeprav koncentracija pada. Pohvalila je energijo, ki vlada na ZPŠ, menila pa, da je za ozaveščenega plesalca vselej potrebno osnovno baletno šolanje, ki se potem lažje dopolnjuje ter nadgrajuje v širokem spektru plesnih tehnik.
Prvič je na ZPŠ poučeval tudi mednarodno razpoznaven pedagog, koreograf in plesalec Milan Kozánek, ki so mu že lani z navdušenjem sledili na Poletni plesni šoli v Ljubljani. Najprej je menil, da število osmih tečajnikov na enem klasu ni ravno pravšnje za prihod v Maribor, ko pa je dobil informacijo, da je optimalno glede na obstoječe gabarite plesnih dvoran, je le prispel. Tudi so plesalci na njegovem klasu contemporary dance II imeli ravno dovolj prostora, da so se širili ter drseli po tleh, pa še eden drugemu zamejevali plesne steze, ko so se gibka telesa mehko gnetla ter lahkotno preletavala po parketni širini dvorane ob natančnih usmeritvah zamejenih plesnih stez. V njegovi plesni delavnici III so se urile zahtevne gibalne forme ter prijemi v atraktivnih kontaktih duetov, ki so jim sledila tudi znana imena naše sodobne plesne scene, Ivan Mijačević, Mojca Kasjak, Kaja Vajdetič in April Veselko.
April Veselko se je decembra vrnila s svoje nekajmesečne udeležbe v italijanski plesni skupini Compagnia Zappalá Danza Catania, ki jo že od leta 1989 vodi njihov umetniški direktor ter glavni koreograf Robert Zappalá. Sledila je uram njihove improvizacije, baletne tehnike in sodobnih oblik, tudi trem repertoarnim delavnicam, imeli so tudi možnost še sami ustvarjati ter predstaviti svoje kompozicije v času šolanja. V Mariboru April poučuje in vodi skupino PIM ŠIK, obenem pa razmišlja o udeležbi na še kakšnem razpisu plesnih avdicij.
Tik pred samo ZPŠ sta iz vročega podnebja otoka Bornea prispela Katjuša Kovačič in Nikola Orešković, vodila pa dve akrobatski delavnici: Enter the spiral: acrobatic flow in Perpendicularity: the art of hand balancing ali pretakanja navpičnih telesnih strmin. Za Borneo sta se odločila, ker sta raje v toplih krajih kot v mrzli zimi. Nikola se je potrudil ter dobil kontakt s capoeiristom (verjetno edinim) na Borneu, ki jim je potem organiziral tovrstne delavnice v glavnem mestu Kuching indonezijskega dela otoka in pokrajine Sarawak. Tudi letošnjega decembra odpotujeta na Borneo, kjer imata že zakoličen delovni teden (1.−7.) v novi etno kulturni vasi predmestja Kutching.
Na uku akrobatskih prijemov s poudarkom na pozicioniranju sklepov so na obeh delavnicah prevladovale plesalke, ob njih pa še dva ‘nabildana’ predstavnika moške športne populacije. Plesalke so še kar hitro odkrivale svojo ravnotežno os, pa tudi ne kar tako, ampak z vztrajno vadbo. Najbolj intenzivna ter vztrajna v svojih izvedbah je bila Metličanka Brina Dokl, ki je tehnično precizirane prijeme neutrudno ponavljala, vse dokler jih ni obvladala. Izhaja iz PD Krokar Metlika, na študijah v Ljubljani pa se udeležuje bitumen klasov ter praktimuma SVŠGLUG. Bila je tudi ena najaktivnejših udeležencev ZPŠ, kajti sledila je skoraj vsem plesnim delavnicam, to poletje se namenja na možno mednarodno plesno avdicijo, izbora pa še ni določila. Perpendicularity eleganca Nikole Oreškovića je praktično nedosegljiva, je ena sama idealna telesna vertikala, zato so se vsi tudi željno borili za dosego te, medtem ko Katjuša Kovačič svojo akrobatsko izvedbo nadgrajuje v pretakanjih ter telesnih povezavah.
V najinem pogovoru je dejala, da jo je akrobatika že v mladosti privlačila, tudi je sodelovala z Brankom Potočanom in Gledališčem Ane Monro. Na vprašanje, kako ji je uspelo priti v Peking na cirkuško šolo, je odgovorila, da jo je po maturi privlačila filozofija, zlasti še kitajske pismenke, ki v sebi nosijo globoko filozofsko noto. Tako se je vpisala na katedro za sinologijo in se opredelila za uk kitajščine. Po dveh študijskih letih se na katedri zahteva tudi bivanje v deželi učnega jezika. Za to pa je poskrbela phD Jana S. Rošker, ki vodi katedro za sinologijo, in se je tako namenila v šolskem letu 2007/2008 na Mednarodno šolo za umetnost v Pekingu, ki je pravzaprav Inštitut za cirkuške veščine, domuje pa na obrobju mesta. Kitajščino je toliko obvladala, da se je lahko dobro sporazumevala, celo bila prevajalka angleško govorečim udeležencem. Cirkuški uk se pri njih začne že s petimi leti, Katjuša pa se je v tem času poglabljala v talno akrobatiko ter kontorcionizem, fleksibilnost raztega, tudi ji je uspelo priti z nogami čez glavo v stoječi poziciji rok. Pouk je potekal od 8. do 12. ure, se nadaljeval v popoldanskih urah vadbe in večernih preizkusih, obnovi tistega, kar so se učili čez dan. Na šoli je spoznala Mehikanko Alicio Ocadiz, s katero sta skoraj sočasno prišli na cirkuško šolo, tudi odšli. Za svojo pekinško izkušnjo pa pravi, da jo je motila gosta mestna megla, pač hudo zračno onesnaženje, vendar je na šoli dobila povsem nov odnos do telesa. In je leta 2009 pripeljala svojih sedem kitajskih sošolcev, ki so nastopali v projektu Gledališča Ane Monro, Cirkus Kansky.
Mehičanko Alicio Ocadiz je usoda kar združila s Slovenijo, ko je v svoji domovini spoznala Slovenca, zdaj pa živi v Ljubljani ter poučuje sodobni ples v Pocket teatru in v Ex teatru, s Katjušo sta postavili že dva plesna projekta: Dinamično ravnotežje (2015) ter Zmajevo zrcalo (2018). Alicino polno ime je Alicia Paulina Ocadiz Arriaga, sestavljeno pa iz dveh lastnih imen ter priimka mame in očeta, kot je to navada v Mehiki. Šarmantna in živahna Alicia je zaključila plesno šolanje na Nizozemskem na Rotterdam Dance Academy in Codarts Contemporary Dance, oba klasa sodobnega plesa pa gradila na južnoameriških ritmih, kar je sami vadbi dalo sproščen ter živahen polet. Zadnjega dne je veselo napovedala svojo pot v Mehiko, ko se bo vrgla v domače okrilje ter uživala.
Sodobno plesno vadbo nenehno padanje, namenjeno otrokom od 9 do 14 let, sta vodila mlada koreografa, plesalca in pedagoga Neus in Matevž. Katalonka Neus Barcons Roca in Mariborčan Matevž Dobaj sta par, ki že šest let skupaj deluje na sodobni pesni sceni ter poučuje v Bruslju, spoznala sta se na plesni akademiji SEAD. Pravita, da rada ustvarjata in koreografirata, tudi poučujeta, in sta znana ter zelo aktivna na evropski plesni sceni. Neus vodi še baletne treninge, posvečata pa se tudi somatskim praksam, rada raziskujeta, tudi iščeta svoj plesni izraz. V Sloveniji še posebej rada poučujeta, tu je drugačen prostor, tudi je dobra energija; gre za krajše delavnice med počitnicami, ko je fokus močnejši, tudi vladajo druge energije, učna snov pa veliko bolj zgoščena, kot je npr. pri enoletnih vadbenih oblikah, ki jih prakticirata. Po zaključku ZPŠ sta se hitro odpravila v Ljubljano, saj sta že prihodnji večer imela novo reprizo avtorskega projekta Tja blizu, PTL prvenca 2018.
Zadnji dve plesni uri na ZPŠ 2019 sta pripadli Maši Kagao Knez in njenem uku afrosodobni ples, tečajnice različnih generacij pa prvega dne kar stežka sledile Mašinemu telesnemu ritmu. Ko pa se je ura zadnja dva dni obogatila še z ritmi v živo v izvedbi treh bobnarjev PIM-a, v sestavi Brin Kološa, Matic Kološa, Nejc Kološa, in se tudi plesno znanje že dokaj zgostilo, so telesa tečajnic kar poskakovala v ritmu, obraze pa zalili široki nasmehi, tudi sta se jim pridružili nasmejani ter poskočni Alicia in Katjuša. Maša se je februarja vrnila s svoje vroče plesne turneje iz Burkine Faso, kjer je gostovala s predstavo Les Momentum (Trenutki) ter s svojo ekipo plesalcev in glasbenikov: Dalando Diallo, Leticio Slapnik Yebuah, Ireno Yebuah Tiran, Josephom Nzobandoro − Josejem, Issiakom Sanoujem in Muratom. Najprej so imeli nastop 26. 1. na 7. FIDO (Festival International de Danse de Ouagadougou) v glavnem mestu Burkine Faso, potekal pa (26. 1.− 2. 2.) v gledališču CDC (Centre de Développement Chorégraphique) La Termitière, ki sta ga postavila koreografa Salia Sanou in Seydou Boro; njuna plesna kompanija Salia ni Seydou je gostovala v Cankarjevem domu leta 2004. Umetniška vodja festivala je domačinka, koreografinja in pedagoginja Irèna Tassembédo, ki je kot prva poučevala afriške plese po Evropi. Drugi festival, na katerem so zadnjega dne gostovali, je bil Les journées historiques de la danse de Bobo Dioulasso (25.−27. ), dogajal pa se v istoimenskem mestu, 350 kilometrov od glavnega mesta Ouagadougou. Umetniški direktor festivala je koreograf in plesalec Filibert Tologo, ki živi in ustvarja v Ženevi, je pa tudi s svojim solom gostoval na ljubljanskem festivalu Baob leta 2010.
Zadnjega dne ni bila načrtovana predstavitev delavnic, saj so se vsi opredelili za intenzivno vadbo ter utrjevali svoja pridobljena znanja. Edina izjema je bila zaključna predstavitev Plesne delavnice za otroke (5−7 let), vodila jo je mentorica, pedagoginja in koreografinja Saša Lončar, ko je najprej sledil njen program za otroke, nato še delavnica za mentorje. Saša že četrto leto vodi ta ustvarjalni otroški program, tako kot poprej je tudi letos prihajala ob zaključku svojega urnika dobro razpoložena ter navdušeno pripovedovala, česa so se otroci domislili. Letošnja tema delavnice je bila Labirint, in ko je otroke vprašala, kakšne labirinte poznamo, je bil prvi odgovor: “Labirinte možganov.” Potem so pripravljali, rezali in zvijali poti labirintov, na koncu pa predstavili svoje potovanje iz velike dežele, ki jih vodi mimo čarovnice, tudi preko dolge brvi, ki se razteza nad nevarno globeljo, ko pa prispejo do svoje dežele labirintov, se vsak umesti v svoj labirint in ga tudi simpatično ter gibko predstavi.
Minko Veselič Kološa sem na koncu zadnjega dne vprašala, kako je zadovoljna s 34. ZPŠ. Odgovorila je, da zelo, ko vidi in doživlja veselje mladih udeležencev, ki vneto sledijo izbranim uram, saj so urniki bili polni celo zadnjega dne. Letošnji udeleženci so prihajali že s predznanjem, tako da so se večinoma uvrstili v višjo stopnjo plesnega uka, v II. ali celo III., tudi je ponudba programa bila širša kot pred leti, in je tudi vedno prisotna ter zapolnjena delavnica za otroke in mentorje. "Zadovoljna sem, ko vidim, koliko mladim pomeni ples, ko do zadnjega žrtvujejo svoje počitnice, ob tem pa nasmejani, pa čeprav prepoteni," je dejala.
