Ženske, ki so me nosile

(foto: Andraž Fistravec)

Ob koncu nesrečnega (koronskega) leta 2020 sem naletela na posnetek mariborskega študentskega radia: Radio Marš, kjer se moderator Jan Podbrežnik pogovarja v živo z Dalando Diallo in Mašo Kagao Knez o novem plesnem projektu v nastajanju Ženske, ki so me nosile.

Predstava je nastala po konceptu Dalande Diallo, ustvarjanje in ples pa v izvedbi Dalande in Maše ter v koprodukciji KUD Baobab, MKC Maribor in Zavod Studio XXV. Predvajani so bili trije izvirni plesni prispevki, tudi odlični posnetki v živo (video: Andraž Fistravec, pretočno predvajanje in režija: MKC MB oziroma posnetki treh koreografskih segmentov, razvrščenih po točno določenem časovnem zaporedju v skupnem trajanju okoli 20 minut. Konceptu dela v nastajanju sledijo tudi kostumske preobleke (kostumi: Miri Cota, Jelena Provković; glasbeni posnetki/avtorska glasba: Damir Mazrek, oblikovanje zvoka: Andrej Hrvatin); kako pa začeti, končati in vse tri oblike še v živo zaobjeti na odru je gotovo še odprta domneva, tudi čakajoča možnost postavitve v odrski okvir v živo, ko še poprej sledi vprašanje v teh obstoječih pogojih, kako in kje pridobiti prostor za zaključno uprizoritveno fazo.

Dalanda Diallo in Maša Kagao Knez

V predstavi nastopata dva plesna lika: Dalandina gvinejska babica in njena hčerka. Babico zapleše Maša, Dalanda pa je njena hči. Vsebina se osredotoča na tradicijo gvinejskega naroda, tudi na njihov svečani ples zahvale Sorsomet, ko se hčerka poroči in odhaja od doma, pred odhodom v novi dom pa svoji mami v slovo in zahvalo še zapleše, ker jo je tako dobro vzgojila; tradicionalni ples Sorsomet je še danes aktualen, tudi se le enkrat v življenju zapleše.


V dialogu s Podbrežnikom pa Maša pojasni, kako je ona lahko babica, kar zanjo ni niti nekaj novega, saj so jo že poprej, ko sta z Dalando še skupaj plesali v Ljubljani, tudi večkrat spraševali, če je ona Dalandina mama, verjetno že zaradi konstitucije, ko je Dalanda bolj drobna, ona le večja, tudi izhajata iz različnih narodnih korenin ljudstev z zahodnega dela afriške celine. V tem dialogu na Radiu Marš je Dalanda o svoji gvinejski babici dejala, da sta se štirikrat srečali ob njenih daljših počitnicah, pogovarjali pa z gestami in seveda z rokami ter kazanjem in ob prevajalcih. Ob tem še poudarila, da ji je žal, da ni znala njenega jezika, kajti gotovo bi se še bolje spoznali in več zbližali. Sicer je njena babica odraščala pri očetu, kajti rodila se je njegovi šestnajstletni ženi, ki je po porodu skupaj s hčerko odšla nazaj k svojim. Njen mož, Dalandin dedek, jo je obiskal po tem njenem nenadejanem odhodu, tudi jo razumel, vendar pa ob tem dejal, da bo hčerko vzel, ker po njihovih zakonih pripada očetu. O svoji babici Dalanda razmišlja kot o odločni, samozavestni in šolani ženski, ki je svoj čas z lastnim zaslužkom kupila tako hišo sebi kot svoji mami.

Online premiera posnetka v živo koreografije v nastajanju Ženske, ki so me nosile se začne v barvitih jesenskih barvah in tišini, ko se čez kak trenutek zaslišijo glasovi iz daljave in zvonci prihajajoče živine, ob tem še naravni ritmi ali udarjanja ob tla (udarci z možnarjem), nato še prisrčno petje otroške vedrine, ki izpolni prostor. V tišino najprej vstopi ponosna ženska, Maša, v svoji vzvišeni drži v kostumski eleganci, v oblačilu svetlejše žametaste barve jeseni, ki sega do tal. V svoji izrazni lepoti gibkih krilatih ter delovnih rok se zdi kot boginja jesenske zrelosti, ko v svoji gibki ekspresiji izžareva čas pričakovanja. Nato vstopi oziroma se ob njej prikaže Dalanda, dekle mladostne postave, odeto v temno rdeče kostumsko oblačilo. Njuno plesno skladje zavibrira kot dozoreli dialog dveh odraslih žensk, tudi zažubori v ekspresiji prefinjenih vzgibov in mnogoterih oblik čutnega valovanja prelepih ženskih rok ter dlani. Iz tega dialoga nebeške gibalne spevnosti odhaja Maša, ostane pa razigrana Dalanda v svojem napoju plesnih radosti; se vrti, tudi poleti kot metulj odprtih kril v novo, neznano, vendar željno pričakovano. Drugi posnetek teče ob posnetih ritmih in spremljavi tradicionalnega ženskega petja. Dalanda je že v poročni obleki belosrebrne modnosti časa, v svojem plesu pa predana neučakanemu veselju. Nato vstopi še Maša v novi moderni preobleki, ko se začne njuno plesno slovo in se sodobnost bogati ter obda s tradicijo, roke pa dajejo, nosijo srce na svojih dlaneh in se zahvaljujejo, tudi so prelepe v teh svojih mikro vzgibih in znajo svobodno poseči po vesoljnih širinah. Nastopi slovo. Maša odide, Dalanda pa se razdaja v plesu: za trenutek se uzre tudi Mašin lik v izvornem plesu, kot bi se presevala v hčerkinih mislih. V tretji sliki se znova sreča z Dalando na sceni, tokrat umirjeno mladenko, ki izpoje svoj ples tudi z močjo občutkov, ki jo obdajajo ob odhodu od doma in sugestivno zavibrirajo v njenem spevnem vokalu. Koreografija je navdahnjena s plesno tradicijo, vendar sveža in ekspresivna v svojem plesnem napoju, ki ga premore ženska srčnost; in čeprav je to bil le video posnetek, se je sledilo poglobljeni ekspresiji te intimne plesne pripovedi, spleteni s tradicijo in novim časom.

Po tem ogledu online predstavitve v živo se je začelo tudi moje spletno dopisovanje s koreografinjo Dalando Diallo, kot prvo pa sledilo vprašanje, kako in kdaj se je v njej porodila zamisel, da se poglablja v svoje afriške korenine, o katerih je govora v predstavi. Nato pa seveda, kdaj sta zakorakali prve korake, tudi jih končno posneli?
Ideja za predstavo je že dolgo časa v moji glavi, predvsem sem ob izgubi svoje slovenske babice leta 2007 začela razmišljati o tem, kako mi je žal, da z gvinejsko babico nisem imela bolj poglobljenega odnosa. In od tam naprej je rasla ideja vse do realizacije v letu 2020. Z Mašo sva najprej vadili vsaka doma, nekaj posnetkov sem poslala Maši, potem sva imeli vaje tudi v Ljubljani. Na srečo nama je v tem ustvarjalnem procesu zelo pomagalo, da se dobro poznava in razumeva najin plesni izraz, tako da približno veva, kaj lahko izvabiva druga iz druge in kje lahko kaj nadgradiva, tudi na kakšen način, saj je bil fizičen stik med nama zelo omejen (ta pa je sicer za snovanje plesne predstave ključnega pomena). Snemali smo v jesenski virusni zapori, jesensko barvitost odseva tudi naravna kulisa v ozadju fotografij, in to v Atriju ZRC SAZU, v Ljubljani. Lahko rečem, da je ustvarjalni proces trajal okoli mesec in pol, ampak vsekakor ni bil tako intenziven, kot bi bil, če bi lahko vadili v živo.

Zanima me, kako se imenuje tvoja babica, kje je živela, tudi kako si prišla do izvirnih glasbenih posnetkov, okolja in vokalov, in če si se gvinejske plesne tradicije priučila na obiskih pri babici?
Moji babici je bilo ime Mariama Bah, živela je v mestu Labe, nekaj časa tudi v vasi Poreko v Gvineji. Moje ljudstvo Peulh ali Fulani je v osnovi nomadsko ljudstvo, ki se ukvarja z živinorejo. Na spletu sem našla posnetke iz vasice Diafarabe v Maliju, kjer živi ljudstvo Peulh, in zato sem jih uporabila, da ustvarijo neko zvočno pokrajino tega prostora, sicer pa je avtorska glasba uporabljena v predstavi delo Damirja Mazreka. Pesem, ki jo pojem sama, prihaja iz Gvineje, poje jo ljudstvo Baga. Je pesem, ki spremlja tradicionalni ples Sorsornet, ki se pleše takrat, ko dekle zapusti svoj dom in gre živet k možu (ko se poroči). Ženski glas na koncu posnetka je glas tretje žene mojega dedka, hkrati je tudi sestrična moje babice, moja babica je bila četrta žena. Moja babica in tete ne plešejo in se ne ukvarjajo z glasbo. Vsaj v njihovem času je to veljalo za nekaj manjvrednega. Pri ljudstvu Peulh imajo kastni sistem in moja družina spada med plemiče in trgovce, kar pomeni, da drugi plešejo in igrajo glasbo zanje. Zahodnoafriških plesov sem se večino naučila na delavnicah v Parizu, Italiji in pri Les Ballets Merveilles v Gvineji.
Na posnetku se zasledi tudi tvoj spevni vokal, saj si se udejstvovala v pevskem zboru Sankofa, ki si ga ustanovila v Ljubljani. Kako si prišla do izvirnikov glasbe in petja, posnetih v predstavi?
Ja, zelo rada pojem, se mi zdi, da mi je oče dal ljubezen do plesa, mama pa ljubezen do petja. Pevski zbor Sankofa deluje od leta 2009, tako da smo aktivni že 11 let. Žal v Mariboru še nimam podružnice. V predstavi so uporabljeni zvočni posnetki, ki jih je Felix Blume posnel v malijski vasi Diafarabé, in zvočni posnetki, ki jih je moj oče, Bano Diallo, posnel v Gvineji. Obema se zahvaljujem za njun prispevek k ustvarjanju te predstave.
Koliko sta sploh gradili na gvinejski tradiciji korakov in kaj še imata v mislih, preden predstava (upajmo) zaživi na gledališkem odru?
Pri ustvarjanju sva se sicer opirali na tradicionalne korake, vendar sva jih povsem predrugačili, služili so le kot izhodišče za gibalni material. En del v drugem posnetku, kjer Maša izginja in se pojavlja, je edini ples tako oblikovan, kot ga plešejo v afriških baletih. Vsekakor bova stvar še razvijali, ideja, ki je nisva izločili, je tudi ta, da se Maša premakne iz nastopajoče pozicije v predstavi v zunanje oko. Bova videli, kaj je najbolj smiselno. Zelo sva odprti in nič v predstavi še ni dokončno. Vsekakor se bova igrali tudi s svetlobo, ko bo predstava postavljena na oder.
Zanimivo je bilo slediti Mašini razlagi na posnetku, kaj in zakaj poučujejo in plešejo afriške plese kot enotno tradicionalno obliko, saj Afrika tako kot ostale celine premore veliko različnih narodov, ki govorijo različne jezike in imajo svoje folklorne znamenitosti. Maša je razlagala, Dalanda pa potrjevala, da so profesionalni afriški plesni/baletni ansambli raznoliko afriško tradicionalnost, folkloro poenotili v svojih nastopih, tudi poimenovali pod skupnim imenom Afriški ples in kot tako ponesli v svet; pravzaprav tako, kot se je zgodilo z baletnim kodom, ki se je izvil iz folklorne tradicije evropskih narodov.
Dalanda Diallo je ob zaključku najinega e-dopisovanja zapisala, da je do tega pretočnega predvajanja, kjer je Radio Marš sodeloval kot moderator dogodka, prišlo v sodelovanju z MKC Maribor, ki je bil koproducent projekta. V celoti so poskrbeli za samo predvajanje in vso tehnično podporo, ki je za to potrebna. Ker so bili posnetki posneti že vnaprej, so predlagali, da s pogovorom med posnetki vnese še element v živo, in je tu pristopil Radio Marš. Dogodek je bil v živo predvajan 21. 12. ob 20. uri, še vedno pa si ga je možno ogledati na spletu.