Ljubljana je dočakala dramski balet koreografa Edwarda Cluga in bila navdušena! Na ogled še danes in jutri!
Končno je tudi Ljubljana dočakala dramski balet Edwarda Cluga Faust, na avtorsko glasbo Milka Lazarja, ki je po premieri 10. novembra lani v dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor, prispel še do bele Ljubljane in velikega odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Ljubljanska premiera je stekla 26. januarja, praizvedba pa že 28. aprila 2018 v Opernhaus Zürich. Dramski balet po motivih tragedije Faust (1.del) Johanna Wolfganga von Goetheja v trajanju 2. uri in deset minut skupaj z odmorom, je nastal v koprodukciji Cankarjev dom, SNG Opera in balet Maribor in v sodelovanju z Opernahaus Zürich.
O premieri v Mariboru je bilo že govora na našem portalu in si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/faust-veliki-umetniski-met-edwarda-cluga-navdusil-isce-se-karta-vec/ Zato je bil moj ogled prve ljubljanske uprizoritve Faust (26.1.) povsem neobremenjen, ko sem se usidrala v dano 4. vrsto na balkonu polne Gallusove dvorane, ki je toplo pozdravila prihod dirigenta Simona Krečiča, ki, kot je dejal na tiskovni konferenci v Mariboru nerad dirigira baletnim delom, saj baletni umetniki drugače doživljajo glasbo, kot on, dirigent. Gotovo je, da raznolikosti bogatijo, in če se znajo združiti ter preseči individualne usmeritve, je to lahko popolni orkester, ali baletni ansambel, kot tudi združena ansambla pod eno taktirko. Glasbeniki so bili dobro osvetljeni s svojimi notnimi lučkami, in pod taktirko Simona Krečiča znova v živo poglabljali dramatiko avtorske skladbe Milka Lazarja, ki se dramatično zliva s koreografsko vizijo.
Tega večera je sledila premierna zasedba plesalcev baleta Faust: naslovna vloga Faust v izvedbi odličnega Davida Buffoneja, ki je vlogo od mariborske izvedbe še nadgradil, Mefisto je bil zvezda večera v odlični interpretaciji in perfektni izvedbi gosta iz Italije Thomasa Martina.
Vloga Margarete je krhki Monji Obrul pisana na kožo. Postaja že skoraj Clugova plesna muza. Marthe Schwerdtlein v izvedbi Olesje Hartmann Marin prepriča v gracioznosti plesne izvedbe in smele igralske interpretacije začinjene s humorjem. Vloge Sybil Evgenije Koškine, Valentina, Margaretinega brata v izvedbi Ionuta Dinite, Wagner, Mefistov spremljevalec, ki ga odpleše Matteo Magalotti in Angel Tijuane Križman Hudernik ter Jezus Luke Pitamica so kratke, a dovolj močne, da pustijo zapomnljiv vtis na gledalca.
Clugova plesna drama Faust predstavlja velik izziv v sferah plesne umetnosti. Clug se ni lotil direktne adaptacije literarnega dela, ampak je po motivih Goethejeve drame zaobjel večne človeške slabosti: pohlep po moči, bogatenju, tudi hrepenenju po lepoti, mladosti in večnosti ter veličastnem doživetju ljubezni, in biti ljubljen. Zavoljo vsega naštetega človeškega napuha pa človeška duša postane lahek plen nič koliko skušnjavam, ki se jim tudi zlahka vda. Ko svojo vlogo predano opravlja skušnjavec, angel teme ali Mefisto, torej sam hudič. V svoji dramsko plesni kreaciji je ves ta človeški napuh Clug gibko karikiral, dorekel in ga osvetlil z nedavnimi zgodovinskimi časi, tudi nič manj s sedanjikom.
Tako sledimo Faustovim študentom v kratkih hlačah z tistimi ravnočrtnimi naramnicami, kako strumno korakajo (plešejo) vsi enaki, vsi izvrstni, kot pravi Arijci, ki jih spremlja njihov predragi učitelj, znanstvenik. Kakšen znanstvenik? bi sledilo vprašanje naših dni, ampak kaj, ko nas je že Goethe prehitel svojih davnih dni (1749-1832) z dramo Faust-prvi del/1806, ki mu je sledil drugi del 1831, natis pa posthumno.
Tudi kostumografija Lea Kulaša poglobljeno sledi koreografski dramatiki. V drugem dejanju Valpurgine noči smo priče karikiranim človeškim dušam: polžji spolzko plazeči se eleganci, ali dvojčkom obloženih bokov ter ozadja z velikanskimi ušesi in nosnim trobilom…pa še ostalemu neopredeljenemu napuhu karikiranih gest ter opredeljene kostumski zasnove.
Ob vsaki novi postavitvi ali gostovanju na drugem odru, vedno sledi prilagajanje novi gledališki bazi. To je tudi za pričakovati, vendar sem v pričakovanju prve slike teme, ki mreži temačne misli Fausta, ko na tleh zavibrirajo zlovešči krilati velikani ter šelestijo njih krila, ko zastane dih in se sproži nepopisan aplavz (v Mariboru), doživela osebno negotovost. Ko je iz moje višine pogleda bilo stežka zaznati dve niansi sivine tal ter na njih zakritih zloveščih stvorov, ko tudi avditorij ni reagiral na to scensko fascinacijo, in je vladala tišina. Nato je sivina zavlada celotni sceni in se je razpotegnjeno širila po odru, gotovo nemoteča za vse, ki niso sledili pristni mariborski osvetlitvi. In je vhod Angela, božjega poslanca, ki prepreči samomor Fausta dober del potekal izven dosega izvira luči, vsaj v mojem kotu pogleda. Zanimivo, da je v tej sivini in odrski razsežnosti potencirano izstopal vsak koreografski ter scenski detajl zakritih hudičevih dejanj, ki so se vsako toliko znala odpirati, da bi se hudičeve vsebine le lahko obelodanile. Vse v izvirni scenografiji Marka Japlja.
Vloga Angela je izpostavljena še v drugem delu Goethevega Fausta (ki menda ni dobil dramske praizvedbe, ali pač ni znana), ko pekel zaobjame vse naštete grešnike, Angel pa Margareti odpre rajska vrata. In Goethe zapiše: ‘Kdor si prizadeva in živi, da bi si prizadeval, si še vedno lahko zasluži odrešitev.’
Tudi Ljubljana se je povsem zlila s predstavo, in z velikim navdušenjem sprejela dramsko veličastje koreografa Edwarda Cluga, avtorsko plesno vizijo Faust, v enkratni interpretaciji baletnih solistov in celotnega baletnega ansambla in ob glasbeni izvedbi orkestra SNG Opera in balet Maribor, ko smo stali in aplavzu ter vzklikom ni bilo videti konca, vse dokler ni zavesa končno padla.
Predstava je na ogled v Cankarjevem domu še danes in jutri ob 19.30, do sedaj je ekipa doživela stoječe ovacije na vseh minulih petih predstavah. Faust je 16. in 17. marca povabljen na gostovanje v Ludwigsburg v Nemčijo, 29. marca pa ponovno zasede domači oder v Mariboru.
