Ana Mesec razmišlja o dvojni identiteti, Ane kot plesalke in Ane v zasebnem življenju!
Zakaj mi je bilo še nedolgo nazaj, ne glede na to, da sem večino svojega življenja plesala na visokih petah, včasih nerodno obuti visoke pete za na ulico? Zakaj se mi je zdela kratka oblekica za vsak dan preveč razkrivajoča in vulgarna, čeprav sem na plesnem parketu nosila odprte obleke, ki so razkrile marsikateri del telesa?
Zakaj sem med plesom uživala v nošenju močnega make upa in rdeče šminke, v zasebnem življenju pa se mi je to zdelo popolnoma pretirano in celo sramotno? Zakaj sem si ustvarila prepričanje, da je Ana na plesnem parketu lahko zapeljiva, ekspresivna, svobodna, samozavestna in spogledljiva, v vsakdanjem življenju pa si tega ne sme dovoliti?
Opazujem, kako sem si zgradila kar nekakšno dvojno identiteto, ki sem jo skrbno vzdrževala dolgo časa. Ana kot plesalka in Ana v zasebnem življenju. Tista prva je veliko bolj drzna, pogumna, odprta, tista druga je sramežljiva, neprepričana, zaprta vase. Katera Ana je sploh resnična, se večkrat vprašam. Je Ana na plesnem parketu samo igralka, sem se vsega tega zapeljevanja na odru samo tako dobro naučila, da še sama sebi verjamem, ali sem to zares jaz?
Zanimivo mi je, da mi ples včasih predstavlja neko opravičilo, zato da se lahko recimo bolj zapeljivo obnašam in sem s tem pomirjena, ker se prepričam, da je vse skupaj samo igra, da predstavljam neko vlogo in to nisem zares jaz. Medtem ko v zasebnem življenju ob tem še vedno občutim sram in mi postane nerodno, v meni pa se zbudi tisoč in ena sodba, zakaj se tako ni primerno obnašati. Ker bom videti lahka, ker bodo ljudje mislili, da kaj hočem od njih, ker bo drugim okrog mene neprijetno. Zanimivo, kako večkrat tudi ploskam spogledljivim plesalkam na odru ali kakšnemu posnetku in jih občudujem, na ulici pa se mi ob pogledu na zapeljivo žensko v petkah in kratki obleki še vedno kdaj zbudi kakšna sodba in sram. Od kje prepričanje, da je na odru vse dovoljeno, na ulici pa ne? Kaj je pravzaprav razlika?
Seveda v meni živi oboje, ekspresivna plesalka in sramežljiva punčka, pa še marsikaj drugega. Zabrisovanje ločnice med različnimi vlogami, ki sem si jih nadela v življenju, je trenutno eden od izzivov, s katerimi se ukvarjam že nekaj časa. Da si dovolim v različnih situacijah izraziti, kar zares čutim in ne le, kar se mi zdi primerno in pravilno. Da vsaj nekaj Ane s plesnega parketa prenesem tudi na ulico in me ni sram hoditi pokončno in samozavestno na visokih petah in kratki oblekici ter si lahko dovolim žareti v svoji ženstvenosti brez opravičila. Tolikokrat sem se v raznih situacijah pomanjšala, skrila, zaprla, zato da bi zadovoljila okolje ali ustrezala nekim določenim smernicam, čeprav so šle popolnoma proti vsemu, kar sem čutila v sebi. Toliko je še vedno skritih želja, ki jih nikoli nisem izrazila v zasebnem življenju, ampak samo na plesnem parketu.
In zato sem tudi vedno potrebovala toliko časa, da sem pred plesnim nastopom prišla v pravo notranje stanje, da sem ‘padla v mood’ neke vloge. Potem pa sem to stanje vedno zablokirala v trenutku, ko se je nastop končal in sem odšla nazaj domov v svoje skrivališče, kjer sem se ‘izklopila’. Potem sem se morala za naslednji nastop znova ‘vklopiti’, in to je naporno ter vzame veliko energije. Veliko lažje bi bilo, če bi v vsakem trenutku živela ‘vklopljeno’, prisotno, odprto, in tako se moje stanje v bistvu ne bi spremenilo, če bi stala na plesnem parketu ali v svoji dnevni sobi. V vsakem primeru bi bila pomirjena s tem, kar sem v tistem trenutku in ničesar mi ne bi bilo treba umetno ustvariti ali zaigrati.