Organizacija je potekala veliko bolj tekoče kot lani, saj se je tekmovanje odvijalo le na enem odru v izredno udobni dvorani, ki spominja na gledališče. V primerjavi z minulim letom je bilo tako tudi več prostora za pripravo plesalcev, a posledično se je tekmovanje preveč razvleklo, saj smo bili posamezniki na prvenstvu več kot deset dni. Vodja slovenske reprezentance je bila ves čas predstavnica Plesne zveze Slovenije Katja Glažar, ki je izjemna v tej vlogi. Slovenska sodnika pa sta se zamenjala, saj je jazz sodila Diana Drobnič Gorenc, modern pa Miha Lampič.
Sprva se je odvijalo svetovno prvenstvo v jazzu in baletu, kjer je tekmovalo 1336 plesalcev iz 25 držav in s štirih celin. Prvič smo lahko videli na tekmovanju plesalce iz Mehike, ki so se izkazali kot izredno močna konkurenca, predvsem v posameznih težkih tehničnih elementih, morda jim je le malo zmanjkalo v sami plesnosti. Tokrat je bilo opaziti še bolj jasno razliko med jazzom in modernom, saj smo videli veliko več tistega ‘dobrega, starega’ jazz plesa z izrazito jazz glasbo, ki je prebujala nostalgijo pri sodnikih, ki so takšne koreografije nagrajevali z uvrščanjem v naslednja kola. Zanimivo je bilo videti zmagovalko v mladinski kategoriji, kako je zmagala le s plesom in prezenco brez večjih in zahtevnejših elementov. Američanka je izstopala že v osmini finala in potrdila tezo manj je več. Kar pa ni držalo že takoj v naslednji kategoriji med članskimi solistkami, kjer je slavila naša Lana Smolnikar s težko tehnično koreografijo. Kot kaže, moraš imeti nekaj več in z nečim izstopati. Vse skupaj, kot sta omenila že sama voditelja tekmovanja, spominja na evrovizijo, čeprav imamo sodnike in pravila, znotraj tega prevladuje subjektivno mnenje, zato ne bi smelo to biti za nikogar presenečenje. Kot dobro sprejeta zamisel so se letos vsako jutro odvijala plesna ogrevanja, ki so jih vodili različni koreografi in trenerji.
Plesna raven je bil izredno visoka. Izstopali so plesalci iz Združenih držav Amerike, Kanade, Južne Afrike, Norveške in Finske. Slovenci smo si priplesali tri odličja, vsa tri v članski kategoriji, ki so jih osvojili plesalci Plesnega kluba Bolero. Slovensko himno smo slišati igrati v čast svetovnim prvakom, jazz mali skupini Parfum. Klara Senica je postala svetovna podprvakinja med solistkami in Tian Čehič si je priplesal bron med solisti. Slovenci so si priplesali še dve nehvaležni četrti mesti in še nekaj odličnih finalnih uvrstitev. Imamo tudi dva najboljša ženska para na svetu v članski konkurenci, ki sicer tekmujeta skupaj z mešanimi pari, kjer je težko konkurirati, zato v IDO razmišljajo, da bi mešane pare ločili od ženskih parov.
Po jazzu in baletu se je tekmovanje nadaljevalo v modernu in contemporary plesu, zamenjalo se je le nekaj sodnikov in voditelj, v večini pa so tekmovali isti plesalci; bilo jih je 1362 iz 29 držav in s štirih celin. Poleg Mehike smo prvič lahko videli tudi tekmovalce iz Velike Britanije. Tehnična raven je bila tudi tokrat visoka, čeprav je bilo opaziti, da so posamezne države močnejše v jazzu, druge v modernu. Nekoliko se je le premešal vrstni red med najboljšimi, drugače pa je bilo tudi kar nekaj koreografij, ki se niso najbolj posrečile. Zanimivo je bilo videti, kako drugače si contemporary ples razlagajo Evropejci in Američani, pri prvih je razumljen kot sodobni ples, ki ga je bilo videti nekaj, a kljub posameznim dobrim izvedbam se ni uvrščal daleč, medtem ko si ga slednji razlagajo povsem drugače, kjer je bilo prikazanega veliko več liričnega plesa, ki že spominja na jazz plesno tehniko. Temu primerno so bili sodniške ocene v finalih povsem ‘razmetane’. In tako se je spet izkazalo, kako prevladuje subjektivno mnenje in da je res treba imeti srečo, in kot vedno pravim − biti ob pravem času v pravem prostoru s kančkom sreče. A zmagovalci so bili v posameznih kategorijah kljub temu jasni. Izstopali so plesalci iz Južne Afrike, Srbije, Norveške in Finske. V kategoriji otrok pa so izstopali Belorusi z drugačnimi zamislimi.
Slovenci smo si priplesali osem odličij. Zmage so pobrali plesalci Plesnega kluba Bolero. Svetovna prvakinja v modernu je Lana Smolnikar med članskimi solistkami. Tian Čehič in Petra Ravbar pa sta svetovna prvaka med članskimi pari.
Vice prvakov v modernu nimamo, je bilo pa očitno tretje mesto rezervirano za Slovenijo. Saj so si bron Slovenci priplesali kar šestkrat; v kategoriji otrok Grega Golob iz plesnega kluba Šinšin med solisti, med mladinci so bili bronasti Lana Klemen iz Plesnega društva Kazina, mala skupina Think about your body iz plesnega društva Kazina in formacija Choice iz plesnega kluba Bolero, med člani pa sta na tretji stopnički stali mala skupina Keep the streets empty in formacija Neverending, obe iz plesnega društva Kazina. Tudi tokrat smo bili Slovenci dvakrat na nehvaležnem četrtem mestu in z nekaj odličnimi finalnimi uvrstitvami. Vse rezultate lahko preverite na spletni strani Plesne zveze Slovenije.
Še pogled nazaj. Pred omenjeno tekmo na Poljskem je slovenska karavana potovala še Makedonijo in Nemčijo. Da Slovenci izstopajo v street dance showu, ni ničesar novega, in to so potrdili na minulem evropskem prvenstvu v Skopju, saj so domov prinesli kar 27 odličij. Žal pa smo na svetovnem prvenstvu v stepu v Riesi ostali brez medalje.
Čestitke vsem plesalcem, koreografom in trenerjem. Hvala pa vsem staršem!
