Za vse so krivi naši očetje

Plesni  teater Ljubljana/PTL je zadnje aprilske dni prepustil plesni oder mladi generaciji plesnih ustvarjalcev in jih uvrstil v svoj aprilski umetniški program Pomlad v PTL. Tako so se v večerih od 19. do 23. zvrstile štiri predstave dveh mladih koreografskih ekip, ki so se plesu zapisale že v otroški dobi, ga v času srednješolskega zorenje plemenitile, se v gibanju izražale in predstavljale v raznih šolskih programih, med drugimi  tudi v široki paleti možnosti, ki jim je v njihovem času plesnega odraščanja nudil Javni sklad  RS za kulturne dejavnosti/ JSKD RS.

Najprej poglejmo, kaj je ustvarila štiriperesna pomladna deteljica lanskih maturantk SVŠG Umetniške gimnazije za sodobni ples, Enya Belak, Maša Hawlina, Jerca Rožnik Novak in Veronika Valdes, ki se je docela profesionalno lotila svoje plesne predstavitve The Daddy Project/Projekt o očetu. V dobro predstave so še prispevali: Janko Oven/oblikovanje luči, Vanja Djuran /maska, Miha Žužek /glasba, Sabina Belak /scenografija, s svojim dramskim glasom tudi njihova lanska sošolka Zala Ana Štiglic in Uroš Buh, vizualna podoba Enye Belak, in seveda vsi tisti, ki so jih bodrili in jim svetovali v procesu nastajanja, kar je že stalnica pri gledaliških prvencih PTL-a.

The Daddy Project ali po domače Moj očka je predstava, ki so jo protagonistke gradile na lastnih izkušnjah v vsakodnevnih odnosih s svojim očetom, očetom kot moškim, kot varuhom domačega ognjišča, prijateljem, vzgojnim fantomom, primerkom zastarele generacije, pa vendar človekom toplega objema, skratka s svojim ljubim očetom. Pojem očeta je le metafora, na kateri so štiri plesalke gradile svoj plesni humor. Vizije očeta ni možno  zaslutiti v intimnih,  vendar izpovedno otipljivih predstavitvah, in tudi ne v gibalni abstrakciji njihovih skupinskih sosledij.  Enya, Maša, Jerca in Veronika plešejo in predstavijo sebe in svoj čas druženja prepoln mladostne energije. Beseda oče se prvič zasliši ob koncu predstave, ko stečejo duhovite prispodobe o njihovih očetih, resnične … ali pa ne … Takrat se tudi povsem nepričakovano, vendar v pravem trenutku in prav domiselno zaključi predstava, ko ena od nastopajočih izusti: "Moja mama…," in ostale v trenutku obmolknejo …

Predstava se začne ob veliki kvadratni mizi, ko vse štiri sede za mizo v možnih vzgibih rok, glave in pogledov predstavijo stanja avtoritete, jeze in dolgočasja ter igrivo dekliško ljubkost, ki se ji gotovo niti eden oče (starš) ne more upreti. Gibanje je dinamično in izmenično, sicer tudi že mnogokrat v preteklosti videno v podobnih postavitvah za mizo in na mizi, pa vendar je ob njihovih mladostnih in nagajivih iskricah kot novo in povsem njihovo. Svoje solistične izpovedi plesalke enostavno in logično vpletajo v skupinske plesne oblike, v razpredeno koreografsko  dinamiko, ki aktivira skoraj vsak odrski kotiček, tudi skok na steno je bil v danem trenutku dobrodošel. Še  svoja plesna oblačila so premišljeno zasnovale. Kostum je dualen tako kot one, ko se v svojih fazah odraščanja istovetijo z moško in žensko identiteto. Nosijo točno opredeljene moške hlače, sicer aktualno mladostno oblačilo in dekliško majo/tuniko, ki poudari  ženskost.

Vsaka posamično je osebnost zase in ob tem še plesalka, ki ima že izostren lasten plesni jezik; Enya Belak se predstavi v liriki plesne estetike, Jerca Rožnik Novak je stabilna in kompaktna plesalka, medtem ko je Maša Hawlina razposajeno igriva v svojih plesnih izlivih,  Veronika Valdes pa dominira z močjo obrazne mimike, ki jo duhovito in skladno prepleta z dinamiko svojih gibalnih oblik. V skupinskih segmentih, kljub individualnim različicam, pa so štiri plesalke med seboj sila usklajene, se čutijo in družno sodelujejo, kar je gotovo njihova pridobitev in prednost še iz  tistih skupnih šolskih ter plesnih gimnazijskih dni, in je pripomoglo k prijetnemu mladostnem vzdušju ter  koreografski postavitvi njihovega prvenca The Daddy Project.

View Gallery 6 Photos