Za vsako baletno dušo; kakovostne podrobnosti, povprečna celota

Siniša Bukinac in Dana Petretič sta usklajen plesni par, ki svoj nastop gradi predvsem na ritmu.

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je Društvo baletnih umetnikov izvedlo baletni koncert s podnaslovom "Za vsako dušo", kjer se dosledno izvaja dokaj neambiciozen koncept nizanja atraktivnih in znanih klasičnih baletnih variacij s sodobnimi plesnimi miniaturami.
Video napovedi posameznih točk so poudarile prejemnike letošnjih nagrad DBUS. Vlasto Dedovič, prejemnik nagrade “Pia in Pino Mlakar” za življenjsko delo, je bil predstavljen z dvema koreografijama. Largo na glasbo G. F. Haendla sta odplesala Urša Vidmar in Lukas Jerkander, humoresko Trije generali (E. Herold) pa z vso potrebno karakterno komiko Segiu Moga, Matjaž Marin in Vadim Kurgajev. Čeprav obe koreografiji zelo dobro prikazujeta širino nagrajenčevega koreografskega razmišljanja, pa je vseeno škoda, da se v počastitev nagrajenca ni obnovila njegova legendarna koreografija Kajn in Abel na glasbo Poulenca in Mokranjca. Tako bi bil tudi program obogaten z vsaj enim moškim duetom, ki bi zelo dobro kontrastiral klasičnim parnim nastopom. Prejemnica nagrade “Lydie Wisiakove” Galina Čajka se je izkazala s solom in duetom Nikije iz baleta Bajadera ter kot Umirajoči labod (C. Saint-Säens, koregorafija M. Fokine). Evgenija Koškina je žal nastopila le v variaciji Plamen Pariza (B. Assafjew, v koreografiji A. J. Vaganove), kjer je v kratki variaciji ostal v spominu predvsem njen mladostni žar, saj je soplesalec za duet iz istoimenskega baleta manjkal. Katarina de Meneses se je predstavila v otvoritvenem Moskovskem valčku (M. Moszkowski, koreografija V. Vainone) v paru z Antonom Bogovom in tako upravičila baletno nagrado.
Klasične odlomke so na izredno izenačeni ravni interpretirali Mariša Nač in Lukas Jerkander (duet iz Hrestača v koreografiji M. Petipaja), Eva Gašparič in Ivan Kozyuk (duet iz Giselle, koreografija J. Coralli, J. Perrot), Alenka Ribič Laufer in Anton Bogov (duet iz Labodjega jezera, koreografija L. Ivanov).

Alenka Ribič Laufer in Anton Bogov je preverjeni in večni duet iz Labodjega jezera.

Med sodobnimi miniaturami je bil osvežujoč Dan neskončnih sanj (koreografija Gregor Guštin), kjer sta v paru z Uršo Vidmar interpretirala v intimnih podrobnostih filigransko nakazane faze ljubezenskega dueta. V zadnji sezoni sta bila oba plesalca iz neznanih razlogov pretežno odsotna iz domačega odra. Lahko le upamo, da bosta oba v prihodnje dobila tako plesne kot koreografske izzive v skladu z njunimi talenti.

Urša Vidmar in Gregor Guštin kot atraktivni ljubezenski duet.

Lukas Zuschlag je plesal v lastni koreografiji na Jacksonovo uspešnico The Wayy You Make Me Feel. V duetih z Ano Klašnjo sta občinstvo že prav razvadila s svojo prepričljivo igralsko interpretacijo, ki se brez razpok zlije s plesom. Hiter, tehnično zahteven in tudi izredno atraktiven duet na pop uspešnico sta interpretirala z isto suverenostjo kot tudi duet iz Pepelke (koreografija Jean Coralli, Jules Perrot). Njun izbor točk je najbolje pokazal razpon plesne tehnike, hkrati pa sta se lahko prepustila mavrici čustvenih interpretacij.

Lukas Zuschlag in Ana Klašnja na odru ne moreta eden brez drugega.

Še o treh parih, ki so povezavo iz plesa prenesli tudi na osebno raven. Dana Petretič in Siniša Bukinac sta tokrat plesala na koreografijo Freda Lasserja. Kjara Starič je za Josepha Bunna skoreografirala solo na skladbo Strange Fruit (N. Simone), Dust in the Wind (glasba L. Felix in L. Eiunaudi) pa je koreografija Nastje Bremec in Michala Rynie.
Dana Petretič in Siniša Bukinac sta v znanem šansonu Neme quite pas izpostavila predvsem koreografske prvine moči, natančnosti v ritmu, manj pa sta se posvetila čustvenemu izrazu.
Strange fruit (glasba N. Simone, koreografija Kjara Starič) je koreografsko sugestivno, vendar nikakor ne pantomimično sledila vsebini pesmi in tako preinterpretirala besedilo v na trenutke strašljiv gib v pretresljivi interpretaciji Josepha Bunna. Zdi se mi, da je prav ta točka bistveno izgubila z neprimernim kostumom pa tudi z napačno razvrstitvijo v programu. Nastja Bremec in Michal Rynia sta v lastni koreografiji Dust in The Wind presegla vse druge po dramatičnosti giba. Upajmo samo, da ju bomo lahko večkrat videli tudi na slovenskih odrih oziroma spremljali njuno delo v celovečernih koreografijah tudi doma.

Michal Rynia in Nastja Bremec sta po dramatičnosti giba prekosila vse ostale nastopajoče.

Baletni koncert za vsako dušo je res natrosil (v smislu brez premišljenega vrstnega reda) niz kakovostnih baletnih oziroma plesnih točk, izvedenih na visoki ravni. Menjave med klasičnimi in sodobnimi plesnimi točkami so bile nekajkrat prav boleče, kar je glavni očitek organizatorjem. Škoda, saj bi ob premišljenem vrstnem redu večer izzvenel bolj harmonično.