Za ruski muzikal Mojster in Margareta pa kar stoječe ovacije

V sredo zvečer je odlična izvedba muzikala Mojster in Margareta navdušila do te mere, da je polno zaseden avditorij tudi stoje navdušeno nagradil ruske umetnike, ko kljub občasnem dežju gledalci niso zapuščali svojih sedežev, ampak so se pokrivali s priložnostim časopisom, tu in tam se je znašel še kak odprt dežnik.

Muzikal Mojster in Margareta se predstavi kot spektakularni mednarodni projekt, ki so ga poustvarili priznani ruski in gostujoči mednarodni umetniki leta 2014, ki vseh teh pet let navdušuje domače občinstvo, in bi bil gotovo čas, da navduši še velike odre po drugih straneh naše oble. Zasnovan je na istoimenskem kontroverznem literarnem delu Mihaila Afanasjeviča Bulgakova, na tej svetovno odmevni pisateljevi mojstrovini, ki satirično opleta s politiko tako doma kot v svetovnih vodah, ki ga obdajata umišljena fantazija in zgodovinska mistika, kar oplaja tudi vsebino muzikala. Roman je branje, ki teče med vrsticami, tudi daje različne možnosti odrske postavitve, prvič pa zablestel na sceni muzikala v produkciji LDM Novaya scena iz Sankt Peterburga s prestižno ekipo ustvarjalcev in izvajalcev, ki smo jih spoznali ob njihovi prvi gostujoči predstavi Onjeginov demon; in v produkciji Irine Atanasjeve.

Glasbo je poustvarilo šest glasbenikov: Anton Tanonov, Olga Thomas, Aleksander Majev, Sergej Rubalski, Irina Dolgova in Oleg Popkov. Anton Tanonov je na novinarski konferenci (18. avgusta na pergoli Križank) dejal, da so prvič ustvarjali kot kolektiv, sicer se je vsak posebej osredotočil na izbrani slog, na koncu pa se glasba izbirala po dani vsebini, tako da je vsak od njih dodal muzikalu svoj glasbeni utrip. Vodilo za glasbo je bilo: upoštevanje mistike, glasbenega časa Moskve med obema svetovnima vojnama, predvsem tokove 20. in 30. let minulega stoletja … In je glasba večplastna, glede na čas in prostor dogajanja, dovolj jasno slišna, tudi kompaktno zaokrožena s scenskim dogajanjem,  in sodobna, ko barva čas, sceno ter osebnostne karakterje, torej je pravšnje vodilo muzikala. Glasbenica Olga Thomas pa je prispela na predstavo iz Londona, kjer živi in deluje, da bi si lahko ogledala muzikal, kajti poprej ni bilo časa, zato so ji ob koncu predstave častno izročili kipec, maskoto muzikala, tudi Tanonovu, ki je tega dne praznoval svoj rojstni dan.

Besedilo mnogih pisateljevih miselnih globin sta pripravila Andrej Poslušenko in Igor Ševčuk, ko se večkrat ponavlja refren o ljubezni in strahu: ko ljubezen v strahu vzljubi sam strah, zlo in vojne pa lahko zaustavi le pesnik, saj zlodeju na sceni, Wolandu, to ni v interesu, Bog se pa ne odziva …

Fantastično si sledijo scenske video instalacije, v sceno se vrivajo še miniaturne okrogline vpogledov, filmski črno-beli posnetki trenutkov  sovjetskih dni, prihajajoče vojne, nacističnih dejanj. In scena Andreja Kazzina ter Irine Atanasjeve znova fascinira, je v neposredni interakciji z dramskim dogajanjem ob presežkih video iluzij ter 3D-scenografije, ko tekoče steče 66 scenskih izmenjav, tudi je prav toliko umetnikov  oblikovalo predstavo ob šestih libretistih, ki pa gotovo niso imeli lahkega dela. Kljub težki tematiki so ustvarjalci groteskno, tudi satirično v oblikah burleske in varieteja spletali sodobno, aktualno ter provokativno dogajanje muzikala Mojster in Margareta v režiji Sofie Straisand, v sodobno modno ukrojenih in likovno zasnovanih kostumih (kostumografija: Ana Nazukova, Igor Guljaev).

Predstava se začne v 3D-scenski fantaziji v prostorni votlini nebeških višav gospodarja Wolanda, opolzkega, vendar šarmantnega hudiča, ki si je zadal nalogo, da bo prevzel primat nad svetlobo, ki je v rokah Boga, tudi se odločil obiskati Zemljo. Prvi postanek je bil Moskva, ob njem pa nenavadna druščina. Tu je ljubica in čarovnica Hella, govoreči demonski maček Behemot, iluzionist Korovjev, pa zapeljivec ter morilec  Azazello. Nato se vrstijo mnoge slike in dinamične prigode v razpršenih prizorih od odra do avditorija in še dlje, ko se srečuje z aktivisti in aktivistkami ter meščani, ki lovijo turista, tudi pesnika Ivana Bezdomnega in ga vtaknejo v umobolnico. Na odru se osvetli tudi zgodovinski trenutek, ko si nasproti stojita Poncij Pilat in Mojster, ki ga narod želi križati, Pilat pa ni ravno prepričan, kaj bi z mladim filozofom, končna odločitev pade, ko Mojster pripoveduje, da so vsi ljudje dobri in bo prišel čas, ko ne bo nihče vladal. Ampak kaj, ko Pilat uživa v svoji vladavini, in se zgodi zaigrana sena križanja, pravzaprav smrt Mojstra z vbodom noža. No, Mojstra se sreča v novi podobi (inkarnaciji) kot ljubimca Margarete ter pisatelja romana o Ponciju Pilatu, kar je zadosten razlog, da konča v norišnici. Margareta išče svojega dragega, tako prispe tudi do Wolanda, ki bi jo rad osvojil, pristane tudi na vlogo kraljice njegovega bala, le da bi prišla do Mojstra, na koncu le zmaga ljubezen, vendar z življenjskim plačilom, ko mir dosežeta v skupni idili drugega sveta.

Promenada odrskega dogajanja je tekoča in sila dinamična, vsekakor dovolj dobro zastavljena ter zrežirana, tudi jasno berljiva, ko poteka v primerni minutaži in se dramski lok napenja ter boči; predstavi pa dosledno poglobljeno sledi. Woland mora priznati svoj poraz, ni dobil ne Margarete ne primata nad svetlobo. Vmes pa še nič koliko atrakcij, ena teh tudi scena Modnega salona, kjer se naslajajo aktivisti in aktivistke, saj so enako krvavi pod kožo, ko one poželjivo ter nasilno posegajo po oblačilih, oni pa po manekenkah, jih vtaknejo v bar in se zabavajo ob njihovem kan-kanu v negližejih … Poseben poudarek pridobi burleska v psihiatrični bolnišnici, ko zdravi in bolni uprizorijo noro dogajanje po sobah in posteljah, se zabavajo in si dajejo duška.

Predstava se na koncu koncev zaključi po dveh dejanjih ter dveh urah in pol, s polurnim vmesnim odmorom, v koreografiji poklonov, ob zvokih in plesu argentinskega tanga. Je hudomušno, v slogu varieteja scensko dobro izpostavljeno stanje sveta in ljudi, ne glede na politične usmeritve, bolečine in strahove, ko ti največkrat iščejo užitke v strasteh ter samopromociji. Tokrat posebna pohvala koreografu Dimitriju Piomonovu, ki je gibko razigral odrsko dogajanje, tudi muzikal popestril s svojo koreografsko vizijo, vsekakor dobro oblikoval ter okviril dogodke, tudi jih v pristnem slogu muzikala dinamično aktualiziral. Pohvale vredni so nastopajoči igralci kot akterji spevnega in plesnega dogajanja, saj so s svojo odrsko interpretacijo doprinesli h končnemu umetniškemu presežku predstave tako solisti kot odlični ansambel. To so v večini isti umetniki, ki so sodelovali pri njihovi predhodni predstavi Onjeginov demon, le da so tokrat v tako bogato zasnovanem muzikalu imeli še več manevrskega prostora za svoj umetniški credo: Mojster: izvrstni Anton Avdejev; Hella, moč ženske zlobe: Marija Lagackaja – Zimina; Poncij Pilat: Vijačeslav Štips, znano ime filmske produkcije; Korovjev: Oleg Kalabev; hladni morilec Azazello: Roman Nikitin; zakrivljeno skrivljeni maček Behemot: Boris Malevski, predsednik Masolita Mihail Berlioz: Anton Ivljev in dramsko zaznamovana vloga morilke Fride: Natalia Fierman. Zadnji stavek, ki smo ga še pred koncem lahko prebrali na velikih zaslonih, kjer so tekli prevodi, se je odebeljeno glasil: Svet lahko odreši le pisatelj.

In čeprav se je ruski muzikal začel z novim tisočletjem, se je z izvedbo muzikala Mojster in Margareta postavil v sam svetovni vrh te odrske, glasbene in plesne scene, tako da ne moremo več govoriti o začetkih ruskega muzikala, ampak le slediti kritiki ali hvali njihovih novih predstavitev. 

View Gallery 9 Photos