Za ples ni dovolj samo plesati, moraš tudi brati

Prav gotovo jih morajo brati tisti, ki plešejo, kreirajo, ustvarjajo, producirajo in učijo ples. Ob veščini, treningu, ki terja predanost, nudijo pregled, razgled in nujno prevetritev. In to nenehno. Tu ne sme biti miru. Če ste ustvarjalna oseba, vas mora vse naokoli poganjati v nenehen ples, v uživanje in ozaveščanje. Četudi samo zato, da nekje vmes pozabite na vse znano, narejeno, pridobljeno, izborjeno. Ples je delo in je užitek. Je prostor za razmislek in je prostor za igranje, dvom, kreacijo, piljenje telesa in tehnik, soočanje s svetom in življenjem. Dragocene so zame, ki gledam predstave, pišem in živim z njimi, plešem na zabavah in zjutraj doma – za vse nas so nepogrešljive. Ob dejstvu, da pri nas produciramo kar nekaj predstav, festivalov, prireditev, da imamo srednjo šolo in akademijo – o plesu malo govorimo, imamo premalo možnosti za raziskavo zgodovine, kodekstov / okoliščin, nimamo arhiva, razstav in ne muzejev. Zato vsaka knjiga pade na prazna in plodna tla. Četudi vsakič od začetka – nam pokrije ves manjko izobraževalnega programa. Lovimo se na redke rešilne bitke in morda tako pletemo mrežo tistega, kar manjka. Morda se bo nekoč prijelo in bo ples sestavni del vseh nujnih inštitucij in širše zavesti. Začnimo s Poetiko sodobnega plesa avtorice Laurence Louppe v prevodu Suzane Koncut in založbi Zavoda Emanat, za katero boste odšteli 17 evrov.

Poetika sodobnega plesa je gosto branje. 285 strani strnjenega pisanja o plesu. Ni za na plažo, kljub temu, da dovolj poljudno in vsakomur razumljivo opisuje fenomene sodobnega plesa. Terja pozornost, predanosti in vztrajnost. Lastnosti, s katerimi je avtorica pisala, raziskovala, artikulirala in sodelovala pri sodobnemu plesu. Povsem jasno je torej, da je bila Lourence Louppe (1938 – 2012) navdušena nad sodobnim plesom, da jo je nenehno fasciniral, zapeljeval, okupiral. Strast nad plesom je nalezljiva in vredna občudovanja. Vse svoje karierne kilometrine prelije v Poetiko sodobnega plesa (knjiga je bila prevedena v več jezikov, prav tako jo je avtorica dopolnjevala). Kot kritičarka je pisala za francoski dnevni časopis Libération, bila je urednica plesne rubrike v francosko-angleškem časopisu Art Press, sodelavka časopisa Nouvelle de danse, avtorica knjige L’Histoire de la danse, Repères dans le cadre du diplôme d’État, predavala je na mnogih  univerzah, med drugim v Quebecu, Montrealu in na plesni šoli Anne Terese de Keersmaeker P.A.R.T.S v Bruslju. Aktivno je sodelovala v različnih plesnih projektih. Poetika sodobnega plesa je nujno čtivo za vse, ki so vpeti v sodobni ples; pedagoge, plesalce, koreografe, pisce. Predvsem pa avtorica nenehno lovi zelo izmuzljivo temo: kako pisati o plesu?

Sama avtorica zapiše: "Na teh straneh nismo izumili ničesar novega. Morda nismo predlagali niti odprtja kakšnega novega praga zaznavanja, prek katerega bi sodobni ples lahko odkril svoje nove obraze." Resda preleti vse znane filozofe, teoretike, ki so se dotaknili sodobnega plesa, toda neprecenljivost knjige je ravno v povezovanju s prakso. Nenehno nas opozarja, naproša, predlaga, da gledamo to, kar se nam ponuja. Brez vnaprejšnjega razsojanja in z bistveno "okrepitvijo", da se v sodobni ples, predstave potopimo. Prav tako poudarja, da gre za empatijo in ne komunikacijo. Zapiše, da v sodobnem plesu govorimo o prepoznavanju ničelne stopnje telesa, kjer je treba spet vse na novo iznajti. "Sodobno telo je telo, ki ga zgodovinsko gledano zaznamuje opuščanje oblastmi nad stvarmi. In ki se samo izroča v lastni nezmožnosti, kot gmota imanence, ki noče ponovno vzpostavljati učinkovitih funkcij v odnosu do realnosti in do mehanike smisla."  Poglavja nosijo zgovorne naslove: orodje se posveča telesu kot poetiki, posebno poglavje nosi naslov dihi, stili, branje časa, prostor, kompozicija, posveti se glasbi, spomini … Piše o nujnosti poznavanja zgodovine, dotakne se ekonomskih interpretacij. Hvaležno je povezovanje njenih poetik z avtorji, ki so v samem vrelišču sodobnega plesa in ki smo jih lahko videli tudi pri nas. Izjemno pomembna kvaliteta tega dela je, da se avtorica poglobi predvsem v teoretska in praktična dela številnih plesnih ustvarjalcev od začetka 20. stoletja pa vse tja do osemdesetih let in jih poveže z nekaterimi temeljnimi filozofskimi uvidi v francoski estetski misli. Celotna knjiga je tako poskus mišljenja ples, ki se umakne od razlagalnih modelov pa tudi aplikativnih kulturoloških analiz, ki so ples poskušale zajeti predvsem s svojimi metodologijami. Zavod Emanat opozarja, da je bila v svojih prispevkih vedno pozorna na to, kako je celota umetniških procesov prepletena z zaznavanjem in mišljenjem. Izhajajoča iz fenomenološke in poststrukturalistične veje francoske filozofije in estetike ter obenem izjemno podkovana v poznavanju zgodovine plesa in plesnih teorij, je v svojem delu oblikovala svojevrsten pristop k umetnosti.

Gregor Kamnikar in založnik Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti sta skreirala Zmes za ples za 12 evrov. Zmes za ples je napisana, da branje postane igra. Konkretno gre za165 strani igrivosti. Kot piše na zadnji strani knjige, ki je oblikovana kot nekaj za branje, delovni zvezek, kjer si poljudno odtrgamo nekaj strani, razstava, prazne strani za beležke, obrnjene strani, kakor da bi hotel, da med branjem plešemo. Radoživo oblikovanje. Namenjena je tistim, ki se s plesom ne ukvarjajo redno, profesionalno, temveč poskuša pritegniti vsakogar. Recimo: "…da so na primer hip hop, disko ples, četvroka, uskoško kolo, rumba, let jate pric, cestni promet prav tako lahko sodobna plesna predstava, če vsebujejo kritičen odnos do plesa in če so umetniški, torej če jim pripišem umetniško vrednost …V tem smislu sodobna plesna umetnost ostaja odprta za vse sloge glasbe, oblačenja, mišljenja, identitete, obnašanja, načine druženja."

Sodobnemu plesu tako kot glavno kategorijo določi kritično mnenje, misli, čustva, občutenja, doživetja o vsem, kar nas obdaja. Kar mu ne jemlje zabavnosti in všečnosti. Gregor Kamnikar, ki v široki paleti umetniškega delovanja nastopa pod različnimi imeni, tokrat na preprost način opisuje, popisuje, kako se spopada z ustvarjanjem, kaj to sploh je, kaj je koreografija, o medsebojnih odnosih pri kreaciji, o naboru koreografskih napotkov, ki jih primerja s cestno ureditvijo, jato ptic, gibanjem ljudi po mestu. Poudarja pomen improvizacije in nam z branjem teksta daje napotke kako brati, kakor da bi nam dajal napotke za predstavo. O vseh segmentih predstave spregovori tudi skozi odnos ples – glasba – svetloba – tehnična podpora. In na koncu se poigra s produkcijo. Bazično in igrivo. Učbenik, ki bolj kot pravila postavlja vprašanja. Nikakor zanemarljivo dejstvo je, da je poljuden način izpod peresa zelo aktivnega umetnika.

Jonathan Burrows in njegov Koreografov priročnik je prevedla Polona Glavan za Zavod Maska in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, kupite pa ga za 12 evrov. Jonathan Burrows sodi v sam vrh konceptualno razmišljujočih koreografov. Dolgo je plesal pri Londonskem kraljevem baletu, pozneje je za kraljevi balet koreografiral več del. Prav tako je sodeloval z Ballett Frankfurt Williama Forsythea, Sylvie Guillem in Kraljevi balet ter kot gostujoči umetnik za Kunstencentrum Vooruit v Gentu, London’s South Bank Centre in Kaaitheater v Bruslju. Mednarodno prepoznavnost si je ustvaril z obsežnim delom, kamor spadajo film Hands z Matteom Fargionom v sodelovanju z režiserjem Adamom Robertsom, posnet za BBC/ Arts Council (1995), The Stop Quartet (1996), Weak Dance Strong Questions z Janom Ritsemo (2001), predstava je gostovala tudi v Ljubljani, ter Both Sitting Duet (2002), The Quiet Dance (2005), Speaking Dance (2006) in Cheap Lecture (2009) z Matteom Fargionom. Za predstavo Both Sitting Duet pa je leta 2004 v New Yorku prejel nagrado Bessie za ples in performans. Jonathan je leta 2002 prejel nagrado Sklada za sodobne uprizoritvene umetnosti v New Yorku. Je gostujoči profesor v Studiih za raziskovanje in vadbo uprizoritvenih umetnosti (P.A.R.T.S.), na šoli Anne Terese De Keersmaeker v Bruslju ter na Dramskem in gledališkem oddelku Kraljeve univerze Holloway v Londonu in Oddelku za uprizoritvene študije na Univerzi v Hamburgu. Trenutno živi v Bruslju. Pestra kariera, od kraljevega baleta do inovativnih koreografskih rezov in razmislekov je vredna občudovanja in se zrcali v vsakem njegovem projektu.

Pravzaprav prenaša vso svojo kilometrino tudi v Koreografov priročnik, ki je daleč od tega, nad tem, kar obeta naslov. Ni navodil za vaje, delo na predstavi ali na delavnici. Nenehno dreza v nas s poetičnimi pristopi, razmisleki, ki terjajo možganske truste, dilemami in s tem, da sam sebe zanika in nas tako napelje na razmislek in igrivost. Recimo. Načela. Tudi odločitev, da ne boste imeli načel, je načelo. Načelo je način izdelave zemljevida, kjer zemljevid ne obstaja. Pokrajina je že tu, zemljevid pa nam lahko pomaga odločiti, kam kreniti. Stopiti v pokrajino brez zemljevida je prav tako v redu, če je to tisto, kar želite. Idej ni prav veliko. Morda bo nekaj časa trajalo, da jo najdete, je pa vredno počakati. Včasih idejo spoznate šele, ko jo najdete. To ni najboljši način dela, je le eden od načinov dela. Če ne deluje, ga odpišite. Koreografov priročnik je odličen priročnik ne samo za plesalce, plesne pedagoge, koreografe, kritike, dramaturge, temveč ga priporočam v branje vsem. Podkrepljen s prakso, primeri, bolj kot rešitve se ponujajo igrivi, pretehtani napotki za vprašanja, ki nas bodo izvili iz zadreg. Preusmerili na nekaj, kar bo delovalo za posameznika.

Preigrava odnos do publike, se sprašuje o abstraktnosti plesa, razmišlja o ritmu (njegove predstave izkazujejo odličen smisel za ritem). Mehča dogme, pravila, odpira polje za igrivost. Branje Koreografovega priročnika me je spravilo v stanje otroške igrivosti in razmisleka o relativnosti oziroma rečeno bolje o komunikaciji med ustvarjalci in gledalci. Priročnik nenehno izziva k dialogu, ne hitremu in h takojšnji učinkovitosti, temveč dialogu, ki terja čas. Kljub temu, da nenehno relativizira, njegova razmišljanja ne gredo v smeri, da je vse sprejemljivo in v redu. Tišina, pavza, počasnejši ritem, golota … so teme, ki jih obdeluje in širi. Nesporno mojstrstvo veščine v primeru Burrowsa ni nekaj, kar je dovolj za predstavo. Je sredstvo, ki ga preizprašuje, se z njim igra, ga dela smrtno resno in deli na delavnicah. Na koncu nam pravi: "Če skušate s temi idejami delati preveč zavestno, vas lahko to le še bolj zmede. Morda je najbolje počakati, da se ideja po petih letih pojavi od nikoder, ravno ko pozabite, da ste vedeli zanjo. Ko pozabite te ideje, bodo postale vaše in pripravljene za uporabo. Ideja, ki jo potrebujete, se bo pojavila od nikoder, ko jo boste potrebovali. Pozabite na vse skupaj. Brihtno, radoživo in duhovito."

View Gallery 8 Photos