Vzemite svoje življenje v najem in se navdušite nad fascinantnimi plesalci

Plesno gledališka skupina, umetniški kolektiv Peeping Tom je uveljavljena mednarodna skupina, ki se v prepletu plesno gibalne in gledališko scenske izpovednosti dotika nevidnega in neoprijemljivega, razgalja osebnosti in posega v sfere misli, jih materializira in odrsko okvirja. Skupina že tretjič gostuje pri nas v Cankarjevem domu: leta 2008 s predstavo Dnevna soba, del uspešne trilogije (Vrt, Dnevna soba, Klet), in leta  2010 z izvrstno 32 Rue Vanderbranden. Ustanovitelja skupine (1999) sta plesalca, koreografa ter režiserja Gabriele Carrizo in Franck Chartier.
Predstava V najem se dogaja v temačni sobi, obdani z žametnimi zavesami, masivne vijugaste stopnice in velikanska stenska okna pa zadirajo v  prostore drugih dimenzij. V sobi imata vidno mesto lesen klavir in lestenec. Že na začetku smo priča čudnemu vzdušju, ko se luč skrivnostno prižiga in ugaša ter služabniku vzbudi dvome, izkrivljene občutke, ki akterja poženejo v lomljivi tek, kjer se noge premikajo izven telesne osi, kot bi ne bile del človeškega telesa, tako nekako kot bi se krivile v refleksiji posebno brušenih ogledal. Njegovo korakanje je hitro, obenem težavno in zavirajoče, ustvari se občutek bega v času, ki ne mineva. V tem trenutku soba dobi skrivnosten mistični pridih, ki spomni na filmski triler režiserja Davida Lyncha Modri žamet/Blue Velvet (1986). Naslov napeljuje na najem sobe, toda asociacija materialnega najema se prav kmalu razblini, ko glavna protagonistka, Gospa, ob vdoru skupine ljudi sporoča po telefonu, da te situacije ni najela … Tok dogajanja pa odpira imaginaren prostor. 

V tej odrski imaginaciji Gabriele Carrizo in Francka Chartiera posegata v globine obstoja in časa, ki presegajo meje materialnega, ko vsak posameznik dobiva, ima ali izgublja svoj najem v času in prostoru, v katerem živi svoje življenje, tudi najem prijateljev, oseb in vsega, kar ga  obdaja, ali ko se srečuje z osebami in situacijami v različnih časovnih intervalih svojega obstoja. Predstava sledi skritim mislim in željam služabnika in njegove gospodarice My Lady, se gradi na različnih statusnih pozicijah dveh človeških bitji, ki ne upata razgaliti svojega čustvenega sveta. Njune misli, pričakovanja in strahovi ustvarijo kaotičen prostor imaginacije in napetosti.
Gospa (Marie Gyselbrecht) je uglajena osamljena ženska, njeno življenje poteka po ustaljenih normah, želi in sanja pa o drugemu. V brezdelju in dolgočasju vsakdana je turbulenca misli gotovo omamna, in ko se te sočasno prepletajo z realnostjo, vodijo do mejnih stanj.
Na odru se razgalja drama ega, odtujitve in želja. V namišljenem prostoru in predstavljenem času se samodejno premika pohištvo, se odpirajo in zapirajo vrata, prihajajo in odhajajo različne osebe, se plazijo kot miši po tleh in se skrivajo med pohištvom, in ko služabnik (Hun – Mok Jung) ravno v trenutku možnega intimnega dotika izgine med naslonjalom sedežne garniture, se sočasno na vratih pojavi njegov dvojnik, njegov drugi jaz (Seoljin Kim). V teku odrskega dogajanja se ves čas zastavlja vprašanje, kaj je bila misel in kaj realnost, takoj za tem se z novim dejanjem inscenira odgovor, in naenkrat je jasno, kateri vzporedni dimenziji je pripadala predhodna scena.  Zaporedje situacij je živo, napeto in prav zabavno, v vsaki posamezni skici se izriše novo razmerje ljudskih povezav, ustvari kratko zgodbo, ki se izgubi v času in prostoru, da bi se nekoliko pozneje rahlo niansirana znova ponovila.

V sobo ves čas vdira in se po njej sprehaja skupina ljudi, ki se glede na zunanjo podobo in uglajenost lahko enačijo s statusnim nivojem lastnice,  opredelijo pa se kot vezni členi med preteklostjo in prihodnostjo. Egocentrična operna diva, njen mož in sin sta osrednji osebi vdirajoče skupine, in v nekem trenutku se sin magično prepleta s starejšim moškim, njuna povezava izzveni kot odmev sedanjega v prihodnjem; sin se prikaže v drugi polovici svojega življenja in v podobi starčka.
Poleg uprizorjene plesne in dramske perfekcije gledališko sceno dodatno bogati tudi izvrstna glasbeno pevska ekipa: odlična pevka Eurudike De Beul, igralec in pevec Simon Versnel, za pevski izliv in spremljavo na klavirju pa je poskrbel Leo De Beul, oče Euridike.
Dramska uprizoritev V najem umetniške skupine Peeping Tom je za razliko njihove zadnje predstave 32 Rue Vanderbranden veliko bolj vpeta v  gledališko scensko formo.
V pogovoru, ki je sledil po uprizoritvi, je Gabriela Carrizo dejala, da so z deli in raziskovanji na predstavi začeli pred dvema letoma, da so bili tudi vmesni premori in da so polne priprave trajale pet mesecev. Kompleksnost in odličnost uprizoritve je gotovo zahtevala svoj čas zorenja, raziskovanja in priprav, rezultat pa je enkratna umetnina, ki navdušuje, plemeniti in spodbudi k razmišljanju.
Omenjeni plesalci so večletni člani skupine, novinca, ki prvič s skupino nastopata v predstavi V najem, pa sta: Islandec Asgeir Helgi Magnusson, ki je zamenjal poškodovanega plesalca Josa Bakerja, in oče Belgijke Eurudike, Leo De Beul. Pevka Euridike De Beul se je posvetila petju šele po zaključenih študijah biokemije, in njen oče, ki se je tokrat predstavil kot pianist in šansonjer, je v svojem poklicnem življenju deloval kot slikar.
Za uspeh gledališkega opusa skupine Peeping Tom, ki gotovo sodi v sam svetovni vrh umetniških uprizoritev, je zaslužen inovativni pristop obeh njenih ustanoviteljev, Francka Chartiera in Gabriele Carrizo, tudi izredni sugestivni čut, ki ga gojita do imaginarnega prostora imenovanega gledališki oder. Uspeh gre pripisati tudi inovativnim ustvarjalcem skupine Peeping Tom, še posebej prezentnim plesalcem, ki ob svoji vrhunski plesni ozaveščenosti dobesedno fascinirajo in presegajo ravnotežne nivoje fizisa.