Vse, kar ste želeli vedeti o nas … Upamo, da ste se navadili!

V okviru Društva študentov invalidov Slovenije, ki že petnajst let skrbi za uveljavljanje interesov in posebnih potreb študentov invalidov ter za izvajanja programov pomoči in drugih aktivnosti, ki prispevajo k izboljšanju položaja študentov invalidov, je bil ustanovljen zavod OdtiZ, ki ustvarja stičišče priložnosti za aktivno oblikovanje posameznika z invalidnostjo ter njegov osebni, socialni in karierni razvoj. Poudarek je še posebno na športnem in kulturnem ter umetniškem področju (športno udejstvovanje, ples, glasba, gledališče, literarno ustvarjanje …). Toliko o najnujnejših podatkih – in zdaj k predstavi, ki je bila popolno presenečenje, daleč od kakšne suhoparne akademije ali prikaza dejavnosti, kar so gledalci morda pričakoval in kar si bi ogledali z vljudno prizanesljivostjo … Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali je bil moto tega polnokrvnega gledališkega dogodka, ki se je odvijal intenzivno, v enem dihu, brez praznih mest in je potegnil gledalca v vrtinec pozitivne energije od prvega prizora pa do konca. Nastopajoči, v glavnem na vozičkih, so se pod režijskim vodstvom Maje Martine Merljak in supervizorja ter podpornika Branka Đurića- Đura izkazali kot skupina odrsko suverenih performerjev z velikim smislom za igralsko interpretacijo in z dobro dikcijo.

Odločili so se za stil stand up komedije z nizom pripovedovanih duhovitih osebnih anekdot in pripetljajev v neposredni komunikaciji z občinstvom, ki se je iskreno odzivalo s salvami smeha. Svojo verzijo tega tipa predstave so z veliko mero inteligentnega humorja in samoironije, ki sta tudi sicer prevevala prav vse posamične nastope in učinkovala kot odličen tampon zoper občutke pomilovanja ali podobne nekonstruktivne odzive – domiselno poimenovali "sit down" komedija. Domišljena dramaturgija, songi in dinamične glasbene intervencije skupine MadDog so na pravih mestih poskrbeli, da tempo predstave ni niti za hip pojenjal, posamezne video projekcije pa so dopolnjevale dogajanje ter širile čas in prostor odra.

Nastope posameznih pripovedovalcev je skozi vso predstavo kot rdeča nit povezovala Vesna s svojim romanjem po mestu v brezuspešnem čakanju mestnega avtobusa in voznika, ki bi imel oziroma bil pripravljen namestiti klančino (rampo) za voziček. Razpon od vljudnega spraševanja in vztrajnega upanja, da bo dočakala primeren avtobus, do izbruha upornega besa je odigrala prepričljivo prav do poante, ko je naletela na pravi avtobus, a je medtem že peš (seveda na svojem vozičku) prispela do doma. Tako je na izviren način, brez jamrajoče deklarativnosti opozorila na resen problem arhitekturnih ovir v mestu. Pravi sonček je bila  ljubka "bunkica" v rdečem, Marja, s svojo pripovedjo o kalvariji, na poti  z letalom v Talin iz Gradca in butastih birokratskih predpisih ter carinikih, ki so zahtevali, naj bodo akumulatorji ločeni od vozička, kriminalist pa je na Marjino razlago, da gre za "dry (suhe) batteries" ugotovil, aha, "drei (tri) batteries"! 

Lutfi je izpovedal svojo v bistvu pretresljivo zgodbo o tem, kako ga je kot sedemletnega fantka povozil avto in mu v bolnišnici na Kosovu, odkoder je bil doma, niso znali pomagati, v Ljubljani v kliničnem centru pa so ga z očetom kar pustili na hodniku, ker ni bilo jasno, kdo bo plačnik operacije. Sestra Jelka (povabljena je bila na predstavo in doživela buren aplavz avditorija) je tedaj očetu svetovala, naj izgine, kar je s težkim srcem storil. Otroka so operirali in  mu rešili življenje. Ker pa je bil brez dokumentov, je ostal v Sloveniji, odrasel pri skrbnikih in šele čez leta vzpostavil stik s svojci. Trpko zgodbo, ki odkriva nesmisle birokracije v zdravstvu, je povedal na veder način, popestren še z nekaj vmesnimi anekdotami.

Nadvse zabaven je bil David s svojo zgodbo o tem, kako ga niso pustili v disko, češ da je pijan, ker se med hojo ziblje. "Ne, jaz tako hodim, ker imam krajšo nogo," jim je pojasnil. "Ti bova že dala krajšo nogo," sta rekla vrla varnostnika, in prepričal ju je šele, ko jima je pokazal  protezo … Pa še in še: Marjine dogodivščine v trgovini, ko je kupovala dvodelne kopalke št. 38, čedna in spogledljiva Tina z zgodbo o (res pravem!) kavalirju, ki jo je odnesel lulat v žensko stranišče, Aida z dogodivščino o razbitih jajcih, ko se je z vozičkom prevrnila čez robnik, Barbara, ki je na fešti preveč popila in je lezla po štirih do WC-ja, Mija s svojo strastjo do adrenalinskih športov in uspešnim obvladovanjem smučanja na prilagojenih smučkah, Lea z ljubezensko zgodbo, ki se je vendarle po nekaj letih srečno končala s poroko, čeprav je fant sprva rekel, da "ne more čez to" (torej čez njeno invalidnost), pa Tea, ki si je dopisovala s čednim ministrantom, ko pa je prišlo do srečanja (spoznal jo je po rumeni rutici) in videl, da je na vozičku, se je izmotaval in ni ga bilo več na spregled. Vesna se je spominjala lepega doživetja na plesišču, ko je soplesalec z njo zaplesal na poseben način. Romantični plesalec na odru je bil Branko Potočan, duet z Vesno v krožečem vozičku, v popolni predanosti obeh gibanju in z globokimi pogledi pa nadvse poetičen. Spominu preminule Daniele so se poklonili z njenim besedilom v offu o prijateljstvu in vendarle tudi o želji po tisti pravi ljubezni ter z lepimi diapozitivi drobnega telesca v vozičku, dekleta z vedrim nasmehom in živimi očmi. Njena sanjska podoba je bila projekcija sence Branka Potočana, ki smo ga gledalci videli v ospredju na belem širokem traku, na katerem se je spustil izpod stropa ter gor in dol po njem akrobatsko izplesal vertikalo hrepenenja.

Sledil je finale z glasbo in sklepnim songom ter z vzklikom: "Upamo, da smo se navadili!" Številno občinstvo je bilo navdušeno, aplavzi burni. Nastopajoči so dosegli, da smo se vprašali: "Navadili na kaj? Saj ste nam pokazali, da ste kljub vsemu takšni kot mi, ljudje z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi, s porazi in zmagami, s padci in dvigi. Vsekakor pa ste pogumni, zelo pogumni. Od vas se lahko učimo! Človekovo telo in duh naj bi bila uravnotežena – saj veste: Zdrav duh v zdravem telesu". Ta predstava nas je vzpodbudila k razmišljanju malo v drugo smer: pri nastopajočih se je zdelo, da duh, intelekt, energija, bogastvo osebnosti, šarm in pogum zmagujejo nad telesom.

  
Avtorica članka Neja Kos je otroštvo preživela z očimom Mikijem, ki je bil brez  leve noge. Ko jo je štiriletno učil plavati v plitvini in mu je voda segala do pasu, je bil najbolj čeden očka na plaži. Na pesku sta ležali dve bergli. Moral je narediti tri, štiri skokce na edini  nogi, da jih je dosegel. Punčka je po eni nogi skakljala za njim. Potem sta šla k ležalniku. Nanj je bila prislonjena štorasta lesena proteza. "Ti imaš pa tri noge!" je rekla punčka. "Pravzaprav štiri in pol," ter dvignil palico z upognjenim ročajem, na katero se je opiral, kadar je hodil s pomočjo umetne noge. Otrok je bil zadovoljen. Miki je bil še vedno najbolj čeden očka na plaži. Na nič se mi ni bilo treba "navaditi". Vse je bilo, kot je bilo – že od začetka.

View Gallery 8 Photos