Draga Anja, pozdravljena med prvomajskimi počitnicami. Si jih oziroma jih boš izkoristila neplesno ali to pač pri tebi ne gre?
Lep prvomajski pozdravček vsem skupaj! Moje počitnice so vedno ravno pravšnja kombinacija počitka in plesa. Malo se potepam naokoli, malo treniram, malo pletem ideje za naprej.
Torej si šla kljub vsemu malo na ‘off’ po svojem zadnjem velikem projektu, in sicer koreografiji oziroma gibu za muzikal Addamsovi v MGL?
Sem, ampak kot si rekla, malo, saj se moram fizično pripraviti na prihajajoče projekte, kjer bom spet v vlogi plesalke, in moram priznati, da že komaj čakam.
Koreografija v muzikalu je zelo prepoznavna, všečna. Kako si se je lotila glede na to, da si delala z igralci, ki pa so seveda vešči plesanja, petja, igranja v eni sapi?
Definitivno je drugače postaviti koreografijo za plesni oder in za plesalce ali pa za igralce. Vsakič znova se učim, kako delati z igralci, kako na njim bližji način ustvariti gib, da ni preveč plesen, da deluje naravno. Predvsem se mi zdi pomembno, da gib postane nekaj, kar jim pri igri pomaga, jih podpre, ne pa da jih ruši. Pomembno je tudi, da se zavedaš (kot koreograf), da je koreografija pri muzikalih le ena tretjina ‘paketa’, torej mora skupaj z igro in petjem ustvariti celoto, sama po sebi ne sme biti preveč vsiljiva, vsega mora biti ravno prav. In kar je za nas plesalce najtežje razumeti, da ples NI v ospredju in da so preprosti gibi lahko že super koreografija. V tem vedno najdem izziv.
Si kaj pokukala na že obstoječe koreografske verzije ali se nisi s tem obremenjevala?
O, kako bi se zlagala, če bi rekla, da nisem! Seveda, da sem. Sicer se zelo rada izognem temu, dokler nimam izdelane svoje osnovne ideje in zametka koreografije, ker − hočeš nočeš −, kar že obstaja in deluje, vpliva na tvojo odločitev, in to nezavedno. Tako da sem pogledala, ampak bolj kot ne iz ‘firbca’, potem ko smo že ustvarili nekaj. Sicer pa tekst, predvsem pri uvodni koreografiji, na trenutke namiguje, kakšna naj bi bila koreografija. Je bila pa tudi želja režiserja, da se izognemo klasični broadwayski verziji − tako pevsko kot koreografsko, tako da sem pri večini koreografij imela veliko več drugih referenc, kakor že obstoječo verzijo muzikala The Addams. Hvala. Glavnih, večjih koreografij sem se lotila sama. Doma sem preposlušala glasbo, postavila zametke, osnove, ideje pa ‘vzela’ s sabo v teater. Večino pa smo postavili sproti in skupaj z režiserjem in igralci.
Koreografijo za tango (Tango de Amor), ki jo lahko vidite na koncu predstave, pa sem postavila skupaj s svojim bratom Aljošo, ki mi je pomagal, tudi ko sem med procesom odšla v tujino za 14 dni, on pa je pridno gulil koreografije z igralci. Boljšega asistenta si ne bi mogla zaželeti, saj kljub temu da izhajava iz različnih plesnih stilov in sva si kar različna po karakterjih, najini glavi zelo podobno plesno razmišljata; natančno ve, kaj mi je všeč in kaj ne. Tako da, Aljoša, hvala ti!
Kaj je bilo najlažje in kaj najtežje pri ustvarjanju gibalnega materiala?
Nič ni bilo najtežje, nič najlažje. So bili dnevi, ko je najlažje postalo najtežje, in obratno. Najbrž je tako pri vsakem delu.
Verjetno si imela proste roke, a kljub temu brez režiserjevega blagoslova, predvidevam, ni šlo. Kakšna je bila povezanost z Aleksandrom Popovskim?
Kot sem že večkrat omenila, Aleksandar je imel zelo jasno izdelano svojo verzijo − tako vokalno kot gibalno. Mogoče je verzija malo močna beseda, bolj zelo jasne smernice, po katerih smo ustvarjali. Znotraj tega je bil vedno odprt za vse predloge in mi je pustil veliko svobode. S svojimi popravki pa mi je pomagal bolje razumeti razliko gledališke in plesne koreografije oziroma kakšen gib deluje na gledališkem odru.
To ni tvoje prvo sodelovanje z MGL, kajne? Je razlika med kreiranjem Orlanda z režiserko Barbaro Hieng Samobor in aktualnimi Addamsovimi?
Res je, to je moja druga koreografija v MGL-ju. Predvsem je bila velika razlika v tem, da so Addamsovi licenčna predstava, kar pomeni, da se moraš držati neke že obstoječe zgodbe, podobe celotnega muzikala, tako da tvojo kreativnost omeji nek okvir. Orlando pa je bil muzikal, napisan in postavljen posebej za oder MGL-ja, pri katerem smo vsi ustvarjalci, soustvarjalci in akterji imeli veliko bolj proste roke pri ustvarjanju. Vsi vemo, kako so videti Addamsovi, nihče ne ve, kako je videti Orlando.
Zdi se, da te vse bolj vleče v odrski gib. Se morda to zdi samo meni?
Ja, vse bolj me vleče v gledališče in odrski gib. Ampak to ne pomeni, da me ples zdaj kaj manj zanima. To vidim bolj kot svoj koreografski razvoj.
Je v načrtu kakšna samostojna plesna predstava ali pa ponovno sodelovanje pri novi predstavi Kjare Starič Wurst?
Že zelo dolgo se poigravam z mislijo o samostojni predstavi, ampak za to še vedno nisem našla časa. Ponovnega sodelovanja s Kjaro se že zelo veselim, kaj več o tem pa ti bo zaupala Kjara sama.
Kaj naj bi se lepega še izpolnilo v tem letu, nam poveš?
Pred mano je delovno poletje, začetek junija grem v Zagreb, kjer bom plesala v predstavi Miloša Isailovića. Potem grem za deset dni ležat na plažo in takoj za tem v plesne dvorane ustvarjat s Kjaro. Jeseni pa drugim novim projektom naproti.
Anja, hvala in vse dobro!
