December 2019 je kar prednjačil po številu plesnih premier, ki so se nizale v tem mesecu, ob tem so tekle obletnice naših plesalcev in koreografov; kar se je uradno začelo beležiti na slovenski profesionalni (neinstitucionalni) plesni sceni sredi osemdesetih minulega tisočletja.
Tako se je na začetku decembra (6.) plesalec in koreograf Iztok Kovač (1962) posvetil spominu svoje predstave ter dokumentarnega filma Vrtoglavi ptič, ki je nastal v režiji Saše Podgorška, avtorja pa na Filmskem maratonu v Portorožu (1997) prejela priznanje za najboljši plesni film leta. Iztok je še pred poletom Vrtoglavega ptiča odvihral (1991) v Belgijo, v Leuvenu, ko je pod okriljem festivala Klapstuk uprizoril svoj zgodovinski polet, plesni solo Kako sem ujel Sokola, za katerega je prejel nagrado plesne revije Time Out, London, čez dve leti pa v Leuvenu uprizoril novi avtorski solo Razširi krila (Slon nerodni).
Za obe koreografiji in interpretaciji tudi postal prejemnik nagrade Prešernovega sklada 1994; v njegovi uspešni karieri so se nagrade kar množile, tako domače kot mednarodne. Pod okriljem festivala Klapstuk je v Belgiji ustanovil še svojo mednarodno plesno skupino En-Knap, leto dni pozneje pa v Ljubljani tudi produkcijo Zavod En-Knap. V svojem dolgoletnem uspešnem delovanju je v slovensko sodobno plesno sceno vtisnil svoj umetniški pečat, saj je na svojstven, njemu pristen način ustvarjalno sodeloval z znanimi glasbeniki in drugimi zanimivimi umetniki. Kot plesalec je prepoznan po svoji gibalni eleganci prefinjene plesne drže ter dolgih drsnih korakov. S prevzemom Kulturnega centra Španski borci s strani Zavoda En-Knap je postal tudi umetniški vodja te kulturne ustanove.
Plesalec in koreograf Branko Potočan (1963) tudi izhaja iz revirjev, svoje šolanje pa začel v Hrastniku ter zaključil na Fakulteti za šport v Ljubljani. Na profesionalno plesno pot je stopil v Plesnem Teatru Ljubljana pod vodstvom Ksenije Hribar in postal sestavni del njene avantgardne plesne skupine. V devetdesetih se je pridružil svetovno znani skupini Ultima vez (1990−93) koreografa Wima Vandekeybusa. Nato je leta 1994 ustanovil v Sloveniji svojo skupino fizičnega gledališča Fourklor, tudi neprofitni zavod Vitkar. In vse od ustanovitvenih začetkov Fourklora sodeluje z Jano Menger, tudi razvija svojo samostojno gibalno, plesno pot. Svoje fizično gledališče je Branko vodil po uprizoritvenih poteh plesa, humorja ter dramskih oblik, tudi se poglabljal v atraktivne akrobatske veščine in se posvečal drugačnim, invalidnim osebam, s katerimi je snoval svoje plesne projekte, še posebej se osredotočal na mlade generacije plesalcev, ki jih je vodil po poteh kondicije ter širil njihova plesna obzorja, tudi umetniško krepil v svojih uprizoritvenih programih. Za svoj bogat koreografski in pedagoški opus je bil tudi večkrat nagrajen tako doma kot v tujini.
In tako kot Iztok Kovač se tudi Branko Potočan praktično deset dni pozneje (17.) v svoji decembrski premieri Po sledeh spomina posveča plesnim začetkom fizičnega gledališča Fourklor pred 25 leti, ki jih je tokrat spletel v duetu z Jano Menger, ko svojo gibko izpovednost povezujeta s spomini, tudi v snovanju novih plesnih in emocionalnih povedi.
Koreograf Iztok Kovač ni želel obnoviti ali na novo reciklirati svojega filmskega Vrtoglavega ptiča, ko se je tistikrat vrtoglavo vzpenjal po 360-metrski navpičnici dimnika trboveljske termoelektrarne ter na vrhu vrtoglavega roba zvedavo širil svoja osvobojena plesna krila, kot bi hotel poleteti tja v modrino prostranstva. Odločil pa se, da proces ustvarjanja z novo zasedbo profesionalne plesne skupine EnKnapGroup/EKG temelji na njegovi predstavi ter filmu, na novih generacijskih vpogledih ter povezavah preteklosti s sedanjostjo, tudi s pogledom v prihodnost.
Plesna predstava Vrtoglavi ptiči je zasnovana po konceptu in v koreografiji ter režiji Iztoka Kovača, je tudi prva uprizoritvena premiera nove mednarodne plesne sestave EKG − Luka Thomas Dunne (GB), Tamas Tuza (HU), Giorgia Belotti (IT), Rada Kovačević (SRB), Radoslav Piovarči (SK) ob vodji vaj Nohemi Barriuso. Iztok je dal celo razčleniti avtorski glasbeni original Borisa Kovača v prid svoje nove ideje, in to njegovemu sinu Lavu Kovaču, tudi dopolniti z avtorsko glasbo.
V začetni senčni sceni (oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc, scena: Šimenc-Kovač) se uzre pet nepremičnih silhuet, odetih v dolge kostumske oblike (kostumografija: Nohemi Barriuso), kako zrejo v neznano; kot bi v tiho vibrirale misli ali se poglabljale globine razmisleka, preden stečejo zaznane dinamične preobrazbe. Nato se uzrejo prvi ostri premiki glave, ki spominjajo na ptičjo zvedavost ali opreznost. Ko se ptiči uglasijo, se oder zatemni, na video posnetku (video: Omar Ismail) pa se uzre Aleša Hadalina k.g., pevca in gostujočega člana Iztokovih projektov, ki v roki drži velik filmski kolut in si ogleduje filmski trak. Projekcija izgine, na plan pa stopi pet plesalcev v novih preoblekah gibke sodobnosti, ko vsak na svoj način ter v krogu svoje svetlobne zamejitve začne svoj prvi polet, kot prva pa ga vtisne v sceno Giorgia razširjenih vzletnih rok ter v hitrih gibkih sosledjihj. Najbolj vrtoglav v svojih višinskih poletih ter talnih turbulencah je Luka, ki željno snuje svoje gibke vzklike vrtoglavosti, seveda ne na industrijskih temeljih ali višavah, ampak na tlakovani odrski ravnini plesnih tal. Plesni formi sledi in jo dopolnjuje sugestivni Alešev vokal, tudi pogovorni trenutki vseh petih članov. Ko sta zazveneli − nam blizu − srbska ter slovaška beseda, pa melodična spevnost italijanskih samoglasnikov, še posebej prijetno odzvanjala pristna intonacija angleškega jezika, tudi je zanimivo vzvalovala širina panonske razsežnosti madžarščine, ki jo je Tuza plastično gnetel skupaj s svojo gibalno barvitostjo. Tamas Tuza in Luka Dunn sta v skupini EKG delujoča že od prvega dne njene postavitve, Tuza sicer z nekajletnim izstopom oziroma pavzo, vendar se očitno povrnil z novo gibko svežino in plesno vsebnostjo.
Skupina je svoj vpogled v predstavo, ki je nastala pred četrt stoletja, celostno nadgrajevala v novodobni gibki dinamiki, s tem tudi na novo raziskovala ter predelovala zgodovinski plesni dogodek, ki mu ni bila priča, predvsem pa bogatila svoje lastno plesno izrazoslovje; saj brez zgodovine tudi ni možne nadgradnje. In se je tako moč zgodovinske vrtoglavosti Vrtoglavega ptiča sodobno razlivala na novo zasnovani sceni in novih poljanah Vrtoglavih ptičev, ki so jih tudi redni obiskovalci Španskih borcev prav toplo pozdravili.
V svoji novi plesni predstavi Po sledeh spomina Branko Potočan idejno snuje ter na novo tali svoje dolgoletno sodelovanje s plesalko in koreografinjo Jano Menger, ko v duetu sočasno skicirata partnerske odnose med žensko in moškim, jih kujeta v neizrečenem poželenju, tudi brusita v tekmi medsebojnih moči. Značilna Brankova humorna nota tudi tokrat dobi sijoči odsev v njegovih (fantovskih) šaljivih kompozicijsko zasnovanih dejanjih.
V prvi skici se predstavita na nevtralni razdalji tik ob črni steni PTL-ja v črno odeta Jana in Branko, zajeta na svetlobni pravokotni stezi (oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič), ko vsakdanje zreta v temačno odrsko praznino. Jana se nenadoma vznemiri, saj se začne po njej plaziti neznana dlan, miselno poželenje njega, ki mirno ter neprizadeto stoji ob strani, ko ji skrivnostna dlan ne da miru niti v ležeči vodoravni liniji. Hudomušni izris moškega miselnega poželenja se upočasnjeno dramatično stopnjuje (dramaturgija: Andreja Kopač), predvsem pa humorno zaživi.
V predstavi se zgoščeno skicirajo partnerska sosledja, tudi merjenje medsebojnih moči, ko moški silovito vlada ter nadvladuje žensko, iz tega sledi medsebojna borba pregretih fizičnih moči, vse dokler se strasti ne umirijo in se partnerja povsem ne ujameta. Vsakdanji partnerski potek oba akterja sila plastično oblikujeta v poletih ter zračnih rotacijah, tako vodoravnih kot višinskih, tudi v novih potiskih še nezaznanih dvigov, ko ne snujeta atrakcije, ampak tenkočutno prelivata energijo jina in janga, ki gibko izpoveduje ter usklajuje odnose danega sobivanja.
Dejala sta, da sta se intenzivno pripravljala že nekaj mesecev, dokler nista prišla do želenega rezultata, ko na novo odkrivata energetske vire ter spodbude kontaktnih razsežnosti dveh fizičnih teles, še ‘brejkala’ sta v sijočih frekvencah svoje fizične in ustvarjalne zrelosti ob glasbeni kulisi Mitje Vrhovnika Smrekarja. Po sledeh spomina, v plesni predstavi njunega polnokrvnega dueta življenjskih strasti sta Jana in Branko sveže kopala ter odpirala nova inovativna partnerska obzorja, za katera pa se zdi, kot da niso še povsem dokončana ali pač puščata odprt prostor možni prihodnji nadgradnji. In čeprav sta v produkciji Vitkar gostovala na sceni PTL-ja, je njuno zvesto občinstvo zapolnilo prostor, tudi glasno izražalo svoje navdušenje.
