Vrhunska profesionalna sodobnost, sinergija umetnosti, kulture in življenja

Po osmih "plešočih" dneh v času od 24. avgusta pa vse do poznih ur 1. septembra, točneje ob svitu drugega septembra, je prizorišče festivala sodobnega plesa 7Front@ postalo nekam nemo in prazno. Vse te dni in skoraj vse ure dneva se je dogajalo po mestnih ulicah, na objektih in ob spomenikih, v mestnem parku, na Odprtem odru, v Gledališču Park, tudi v športnem centru Spartakus in v Grajski dvorani, skratka dogajal se je ples in dogajalo se je v Murski Soboti. In festival ni bil le mednarodno – evropsko prizorišče sodobnega plesa, ampak je hkrati bil tudi stičišče umetnosti in kulture, kjer se je nadgrajeval spoj in preplet različnih umetniških zvrsti s plesno sodobnostjo. Pravzaprav se je dogajala sodobna umetnost in se je neposredno in nazorno zrcalil naš čas. Britanski fotograf Chris Nash je s svojim fotoaparatom zabeležil ujete plesne utrinke festivalskih dni. Njegove fotografije se gledajo kot dinamično razgibane skulpture, kot svobodno plavajoča telesa v zračnem prostoru.

Likovno inštalacijo Premikajoča galerija je izpolnjevala barvita svežina njegovih fotografij velikega formata. V koreografiji Ragnhild Olsen ( nekoč članice Jonathan Burrows Group) pa so jih po mestu prenašali in postavljali mladi plesni prostovoljci iz Slovenije in Hrvaške.
Umetniški vodja festivala Front@, Matjaž Farič, je izbral 24 plesnih miniatur, ki so jih na Odprtem odru 30. avgusta zaplesali in tudi ustvarili mladi plesalci po razpisu 20. mednarodnega tekmovanja OPUS 1 –plesna miniatura v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti /JSKD RS. Mladi avtorji so svoje ideje iskali, črpali in kovali v izbranih literarnih delih, kajti Literatura in ples je bila tudi tema letošnjega razpisa.

Nastop mladih plesalcev je bilo pravo mavrično doživetje; le koliko idej, koliko scenskih pristopov, vedrine in plesnega raziskovanja, ko  je vsako miniaturo posebej krasila izvirna dramska oblika. Izpisane besede – znane in neznane – so mladi iskrivih plesnih idej veli po odru v gibu in jeziku sodobnosti. Nekatere teh so še prav posebej izstopale po svoji umetniški izvedbi. Tak je bil avtorski solo Medele Pilih Bogme Padli angel ali lirični ples zrelosti Fasada Eme Žurej, ki ga je snovala na lastno poezijo. Zabavali sta gibalni ilustraciji deške vedrine in pustolovščin: Skriti prehodi/Nejc Vene, Čudovište u meni/Jakov Gugić. Špela Jezovšek ne le, da je zabavala s svojim Oskarjem, ampak je tudi prepričala z zrelo in tenkočutno plesno zgodbo. Miniatura Cop-plenk-žvenk Neže Vadnjal se sliši in gleda kot domiselna otroška igra, je ples ritma in giba. V ritmu korakov in gibalnih domislic je nase opozoril tudi  Filip Štepec/Umbaumčizem. Mlada Kaja Vajdetič je glede na  svojo starost neverjetno poglobljeno in razmišljajoče pristopila k plesni izpovedi o strahu in psiholoških stanjih odraščanja, in izvirno ob skuštrani lutki ter z mehkim zajčkom ilustrirala svoja otroška stanja/Deklica z žalostnimi očmi. Gimnazijca Julija Pečnikar in Žigan Kranjčanin sta v duetu pesnila in kovala duhovite trenutke pesnikovega navdiha (Žigan) in vse mogoče težave ob rojevanju njegove pesnitve (Kaja) ter kovanju pesniških verzov.  Ob koncu sta še enkrat nastopila Jan Rozman v svoji jedki komediji Guetch in Alja Ferjan/Če sem to kar so oni meni, v plesu  gest, minimalizma in notranjih občutij, ter enako kot prvi festivalski dan navdušila s svojim umetniškim in zrelim plesnim izlivom.

 
Tudi tematika plesnih predstav se zna zatakniti ob finančnih pasteh, kar zgodilo tudi hrvaški koreografinji Irmi Omerza, ki je pred začetkom svoje predstave Tehnika delila gledalcem opravičila zavoljo nedodelane uprizoritve in jo označila kot polproizvod. To ni delo v nastajanju, je že postavljena oblika, vendar okrnjene izvedbe, ker pač niso dobili potrebnih sredstev. Tehnika je predstava o poznavanju poklica in o metodah poučevanja. Hrvaška plesna sodobnika Zrinka Užbinec in Pravdan Devlahović se na sceni lotita pevke Davorke Horvat in jo skušata s strokovnimi prijemi poučiti o tehniki obrata. Ker je rezultat skoraj ničen, pevka v kontrast poučuje držo jezika v povezavi z glasom. Zabavnih pripetljajev je bilo obilje, nesporazumov tudi ni manjkalo, scena, kostumi in odrska luč pa so bili videti tako nekako kot  na vajah; menda je bil predviden video in še drugi nastopajoči. Vsekakor so odlično rešili svojo zagato in priredili izviren dogodek, škoda bi bilo, če ga ne bi bilo.
Tudi madžarska plesna skupina Éva Duda je začela o svoji novi uprizoritvi razmišljati v luči finančnih kompromisov, ko se finančni dotok nenadoma ustavi in je delovnega poteka nemudoma konec, kar je danes zelo prisotno. STOP N GO je predstava, ki se je gradila na tovrstni temi in se izkazala za duhovito sestavljanko medsebojnih prepletov akcije in reakcije .

Madžarski plesalci so v koreografiji Éve Dude uprizorili še predstavo OVERDOSE, likovno-plesno formacijo z in ob črnih palicah, ki se zamegljeno dotika človekovih polj zasvojenosti. Ujeti trenutek te plesne uprizoritve krasi tudi naslovno stran festivalskega gledališkega lista, saj lepo oblikovana predstava, fantazijski kostumi in dobra izvedba osmih madžarskih plesalcev lahko zadovolji vse tiste, ki uživajo v premočrtno razpotegnjeni plesni estetiki.
Festivalski vrhunci umetniških uprizoritev so tekli večer za večerom, začeli pa so se s slovensko predstavo Štirinajst, znanega in priznanega plesnega ter koreografskega tandema Rosana Hribar&Gregor Luštek. O predstavi je bilo že govora na Paradi plesa, zato bom omenila le vsesplošno hvalo in navdušenje, ki se je sprožila ob zaključku. Po vsaki večerni uprizoritvi v Gledališču Park je sledil še pogovor z ustvarjalci in nastopajočimi, ki ga je vodila publicistka Andreja Kopač.

Naslednji velik sodoben plesni met se je zgodil ob predstavi Pot domov, v izvedbi plesnega kolektiva Les SlovaKes. Koreografija in izvedba je  delo slovaških plesalcev: Milan Herich, Anton Lachky, Milan Tomašik, Peter Jasko, Martin Kilvady. Njihov plesni jezik je dinamičen, svoboden in sodoben, spogleduje pa se s slovaško narodno tradicijo. Tako kot njihov ples tudi glasbena priloga in živa odrska izvedba skladatelja Simona Thierréeja združuje sodobnost s tradicijo. Slikovito dinamično zasnovane individualne zgodbe fantovske druščine nekje na mestnem obrobju ali v spominu na nekoč in davno zaživijo v plesnih skicah druženja in izpostavljanja lastnih moči. Atmosfera, ki  jo je slovaški plesni kolektiv ustvaril, pa me je spomnila na panonski opus Josefa Nadja.

Predzadnji dan, 31.avgusta so vsi ljubitelji in zaljubljenci (v) spletna omrežja – facebooka in še česa – prišli na svoje, in po dvorani se je razlegal glasen smeh; kaj smeh, krohotali smo se! Vsakdo od novodobnih ekranskih zasvojencev se je lahko razpoznal na plesni sceni fizičnega gledališča skupine Protein iz Anglije.
Ekransko dogajanje in psihološke zaplete te življenjske iluzije je živo ilustrirala ekipa izrednih plesalcev in še boljših performarjev v silni dinamiki gibalnih sosledij in letečih napadov ter padov (dregljajev, upadov, neučakanih odgovorov) v predstavi LOL-Lots Of Love, koreografa Luca Silvestrinia; video in animacija Rachele Davies, glasba Andy Pink. Niso iskali rešitve ali dali sugestij, nakazali pa so, kam pelje osama in priklenjenost  (omama) na ekransko iluzijo, praktično do osebnostnega izbrisa.

Zadnji dan se je zgodila nenavadna plesna uprizoritev, in nič kaj lahko berljiva; saj so miselne vijuge kar hitele prevajati in razmišljati o videnem in doživetem. Zgodila se je predstava skupine Liquid Loft z Dunaja z naslovom Mush Room, iz niza predstav popoln vrt. Ali drugače rečeno – zgodila se je predstava, ki so ji za osnovo služili užitki ob delu na vrtu, tudi  gibi, orodje in svet malih živali. Gradnja, urjenje in nadgradnja gibalnih elementov je vodila do novih ustvarjalnih in gibalnih oblik. Užitki lahko pripeljejo tudi do pretiravanja, in človek pretirano želi vladati naravi in vesolju. In tako je nastala predstava pretiranega zadovoljstva, ki je krasil videz nastopajočih, v ospredje pa je stopila robotizacija človeka, ekranska simulacija perfekcije. Koreografijo in režijo je postavil Chris Haring, za koreografijo in izredno izvedbo so zaslužni: asistentka koreografa Stephanie Cumming, Ian Garside, Anna Maria Nowak, Thales Weilinger. Dramaturgija predstave oblikuje 30 posameznih segmentov, neke vrste satja, ki  pripomore k uprizoritveni celoti. Na odru v Gledališču Park je bilo predstavljeno 24 segmentov te celote. Za oblikovanje scene, luči in dramaturgije je zaslužen Andreas Berger, za sceno tudi Michael Blazy. Glasba in oblikovanje zvoka Thomasa Jelineka sta sestavni del koreografije, in to v tolikšni perfekciji snemanja, da se zdi, da so nastopajoči ozvočeni, pa niso. Tako glasba kot zvočni efekti so posneti, tudi elektronsko vodeni, scena in nastopajoči v njej pa delujejo, kot bi bili ekranski posnetek, da so " resnični", povsem prepričajo, ko se znajdejo med gledalci. Skratka enkratni odrski dogodek, ki da misliti!

Za prijeten zaključek festivala in zadnjo programsko uro na gledališkem odru je poskrbelo devet plesalcev iz Anglije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, ko so v združljivi improvizaciji, ki je vključevala tudi video (Matej Kolmanko) in glasbo v živo (Sergej Randjelović), domiselno izoblikovali odrsko strukturo, imenovano Dance Communication Lab/ DCL ali laboratorij komunikacije, kar predstavlja del programa mednarodne mreže Dance Explorations Beyond Front@.
Tudi z letošnjim programskim obsegom se je festivaa 7Front@ še enkrat potrdil kot prestižni mednarodni festival sodobnega plesa, za obsežen umetniški program in izbor vrhunskih profesionalnih predstav s področja sodobne plesne tematike pa je gotovo zaslužen ustanovitelj in umetniški vodja festivala Front@ Matjaž Farič.

View Gallery 9 Photos